Cena goriva ni zgolj ta, ki jo plačamo na bencinskem servisu, tako kot okoljska škoda goriva ni zgolj ta, ki jo povzročimo z našo vožnjo. Ogromne obremenitve okolja nastanejo tudi pri pridobivanju različnih vrst goriva. Društvo Focus objavlja spletno razstavo, ki prikazuje le delček zgodbe v ozadju polnega rezervoarja, ki je velikokrat zamolčana.

Dnevno na svetu porabimo 91 milijonov sodčkov nafte na dan [1], približno 160 ton vsako sekiundo, večinoma za transport. Promet je odgovoren za približno četrtino emisij toplogrednih plinov v EU (v Sloveniji za tretjino) in je za energetiko drugi največji sektor po izpustih toplogrednih plinov. [2] Razstava razkriva, kateri so najbolj uničujoči viri pogonskih goriv.

'Konvencionalno nafto' pridobivamo z vrtanjem in črpanjem na kopnem in na morju. Črpanje nafte in njen transport velikokrat spremljajo nesreče, ki terjajo velik davek od okolja in uničujejo človeška življenja. Razlitja nafte predstavljajo resno nevarnost za ekosisteme ne glede na to, ali se zgodijo v porečju Konga, v Atlantiku, Sredozemlju ali na Arktiki.

Ob vsem tem je dejstvo, da so najlažje dostopna nahajališča nafte že izčrpana in da se črpanje nafte izvaja na vedno težje dostopnih krajih, kar povečuje nevarnost nesreč in uničujoče posege v področjih z neokrnjeno naravo. Gradnja cest, naftovodov in ostalih objektov negativno vpliva tudi na pomembne živalske habitate, selitvene poti in biotsko raznovrstnost. Prevoz nafte preko vodnih poti pa pomeni povečan ladijski promet na občutljivih območjih. Povečan ladijski promet obenem pomeni več hrupa, ki moti komunikacijo številnih morskih vrst in povečuje možnost trkov z morskimi sesalci, zlasti kiti.

Nafta iz katranskih peskov je okoljsko najbolj obremenjujoč način pridobivanja nafte. Emisije toplogrednih plinov pri izgorevanju katranskega peska so do 49 odstotkov višje od emisij kurjenja konvencionalne surove nafte.  Ekstrakcija surove nafte imenovane bitumen izpod neokrnjene divjine zahteva visoko intenzivno industrijo z negativnimi vplivi na zemljo, zrak, vodo in podnebje.

Nahajališča katranskih peskov v Kanadi predstavljajo naftne rezerve v velikosti Anglije. Borealni gozdovi in močvirja v okolici odprtih kopov katranskega peska so kopenski sistemi z največjo vsebnostjo ogljika na planetu, zadržujejo skoraj dvakrat toliko ogljika kot tropski gozdovi. Industrija katranskih peskov te gozdove »postrga«, močvirja pa izkoplje ter jih nadomesti z rudniki. Zaradi izsekavanja gozdov v provinci Alberta, kjer so nahajališča katranskega peska, se povprečno na letni ravni v ozračje spusti 8,7 megaton ogljikovega dioksida.

Te emisije pa s strani vlad in industrije niso vključene v njihove izračune, zato ti izračuni vplivov katranskih peskov na podnebne spremembe, ki so trenutno ocenjeni na 36 megaton na leto, ne vključujejo.  90 odstotkov vode, uporabljene za procesiranje bitumena, se izliva v toksične bazene katranskih peskov, ki so vidni iz vesolja in so največje zajezitve strupenih snovi na planetu. Iz toksičnih bazenov kemikalije pronicajo v vodotoke, ribe v njih pa so glavni prehrambeni vir domačinov, ki tam živijo.

Skoraj 90 odstotkov biogoriv, ki se uporabljajo v EU, je v Direktivi EU o obnovljivih virih energije opredeljenih kot “trajnostna biogoriva”. Toda pojem “trajnostni” je sporen, saj direktiva ne upošteva emisij iz posrednih sprememb rabe zemljišč (angl. ILUC – indirect land use change). Biogoriva zato še zdaleč niso tako trajnostna, kot so kazale prvotne študije. Predvsem se to navezuje na proizvodnjo tekočih in plinastih ‘agrogoriv’ iz poljščin, ki so bogate s sladkorjem (sladkorni trs, sladkorna pesa in sladki sirek) ali škrobom (koruza) ter iz rastlin, ki vsebujejo velike količine rastlinskega olja (oljna palma, soja, alge idr.). Iz prvih se z alkoholnim vrenjem pridobiva etilni alkohol (etanol), iz olja drugih rastlin pa se s predelavo proizvedejo goriva za dizelske motorje, kot je npr. biodizel.

Biodizel predstavlja daleč največji delež biogoriv v uporabi v prometu, vendar večina biodizla za zmanjšanje toplogrednih plinov ni nič boljša od goriv na osnovi nafte, v nekaterih primerih celo slabši, če upoštevamo emisije iz posrednih sprememb rabe zemljišč, na katerih so zrasle poljščine (npr. zaradi izsekavanja ekosistemsko bogatega gozda). Zastrašujoče je izsekavanje in požiganje gozdov za nasade oljne palme.

Eno izmed perečih žarišč je centralni Kalimantan, nekdanji habitat orangutanov, na otoku Borneo. Borneo, tretji največji otok na svetu, je bil nekoč poraščen z gostim deževnim gozdom, vendar je že od 60-tih let podvržen močni deforestaciji. Še posebno dramatični preobrat so njegovi gozdovi doživeli v 80-tih in 90-tih letih. Bili so izravnani s hitrostjo brez primere v človeški zgodovini, zažgani, razžagani, počiščeni in pogosto zamenjani s kmetijskimi zemljišči in plantažami oljne palme. Nasadi oljne palme hitro posegajo v zadnje ostanke primarnega deževnega gozda.

Velik del goloseka gozdov je nezakonitega. Gozdni in šotni požari v Indoneziji so ekološka katastrofa povzročena s strani človeka, z uničujočimi vplivi na naravne habitate, zdravje, pa tudi na podnebje. Plantažna podjetja nadaljujejo z nepremišljenim širjenjem – s požiganjem gozdov in z ogljikom bogatih šotišč. Gosti, toksični dim požigov večkrat prekrije oddaljene kraje kot npr. obalne predele Jugovzhodne Azije ali Singapur. Za potrebe plantaž se izvajajo odvzemi zemljišč kmetom, kar sproža nadaljnje socialne probleme in trenja. Podobno se dogaja na preostalih indonezijskih otokih, v Afriki in v porečju Amazonke.

To je le del prave cene goriv, pred katero si zatiskamo oči in ki jo plačuje Zemlja. Vsaj zaenkrat je večji del na njenih plečih, kmalu bo na naših. Edina valuta pa bo naše preživetje.

Vabljeni k ogledu!

[1] Podatek za leto 2013; poraba z leti postopoma narašča. Vir: IAE, Independent Statistics & Analysis (https://www.eia.gov/cfapps/ipdbproject/IEDIndex3.cfm?tid=5&pid=5&aid=2)

[2] Zgolj cestni promet prispeva približno eno petino vseh emisij ogljikovega dioksida (CO2) EU in v Sloveniji kar 99,2 % vseh emisij CO2 v prometu. Izpusti toplogrednih plinov iz prometa so se v Sloveniji do leta 2012 povečali za 185 % glede na leto 1986. Tudi v EU izpusti TGP iz prometa močno presegajo rast. Na območju starih članic EU so v obdobju 1990-2012 narasli za 9 %, v celotnem območju EU pa za 14 % (v Sloveniji v tem času za 111 %). Vir: ARSO, Kazalci okolja v Sloveniji (http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=627)