Nož neba,
večer po luni,
hlad in stiska,
razdalja kot olajšanje.
Ne vidim,
ni teme
le noč,
ne slišim,
prazno,
zvokov ni
le glasba.
Korak notri
v prestrašeno juho
med panične cmoke,
obžalovanja mastna
in luknje v spominu.
Za sedmimi
gorami nedorečenega,
kljub morju povedanega,
drobno sonce ždi
za vsak slučaj.
Globoko zunaj
pozabljen vtis,
svetla zima,
okus po kavi,
vonj po doma.
|