Nabit urnik šolskih obveznosti, nalog, odgovornosti, izven šolske dejavnosti, napetost, utrujenost…Vsako leto znova govorimo o istih pritiskih, katerim so podvrženi naši otroci. Pa kot da se ne premakne z mrtve točke. Otroci so vsako leto izpostavljeni hudim naporom, kljub temu da se tudi mnoge šole trudijo biti bolj elastične, bolj razumevajoče do otrok. Navkljub dobri volji pa morajo izpolniti vse zahteve in slediti vsem detajlom učnih programov.

Kdo bo zaščitil naše otroke, če ne mi, starši!

Pojdimo po vrsti. Najprej šolske obveznosti. Koliko domačih nalog naj ima otrok, ali bolje, koliko časa naj prebije ob domačih nalogah? Katera je tista prava mera, ki otroka sicer prisili k nekemu rutinskemu urniku in učenju, pa mu vendar ne vzame veselja do dela? Odgovor je enostaven: ko je nalog toliko, da so mu v veselje in zabavo. Ko presežemo to mejo, ki jo otrok zmore, postane domača naloga breme, utež, nekaj, čemur se otrok že vnaprej upira in česar se že vnaprej boji.

Večina priznanih pedopsihologov priporoča, da je časovna meja za domače naloge 10 minut za vsako stopnjo. To pomeni za prvošolca za 10 minut domače naloge. Torej, normalno razvit otrok naj bi ob normalnem naprezanju opravil nalogo v 10 minutah. Dodatno, vendar le občasno, naj bi lahko imel otrok še za 10 minut obveznosti. To je n.pr. branje, prepis ali učenje verzov na pamet. Za vsako stopnjo naj bi se obveznost podaljšala za nadaljnjih 10 minut. Tako naj bi imel drugošolec za 20 minut obveznosti, sedmošolec za 70 minut in osmošolec skoraj uro in pol.

Če otroka že takoj v začetku, v nižjih razredih obremenimo s preveliko količino dela, bo izgubil voljo, vse to ga bo odvrnilo od učenja, lahko ga celo zasovraži. Poleg tega pa mu prevelike obveznosti za šolo vzamejo možnost, da se udejstvuje še na drugih področjih, t.j. športu, glasbi, rekreaciji. Zanimiva je ugotovitev, da imajo domače naloge vpliv in vlogo pri razumevanju snovi in doseganju uspeha šele od petega razreda navzgor, to je na predmetni stopnji. Prej pa je vpliv na uspeh tako rekoč zanemarljivo majhen.

Kaj storiti, če ima otrok preveč domačih nalog? Pogovorimo se z njihovimi učitelji. Boljša pot, kot da se sami dogovarjamo z učitelji in profesorji, pa je skupni nastop staršev preko sveta staršev. In skupni dogovor s profesorji gotovo obljublja večji uspeh kot individualna prepričevanja. Morda individualno dogovarjanje še nekako deluje na razredni stopnji, na predmetni pa prav gotovo ne.

Svet staršev lahko doseže soglasje s profesorji in postavi »urnik« domačih nalog, n.pr. v ponedeljek predmet A, C, D in E, v torek A, B, F in G, itd. To bi bilo istočasno tudi pomagalo za naš nadzor nad šolskimi obveznostmi otroka. Ne bi ga zastonj spraševali, če ima danes kaj domače naloge, saj bi vedeli, da ima na določen dan 3 naloge ali 2 ali 4.

Ko je šolski urnik znan in dogovor z učitelji in profesorji glede domačih nalog dosežen, šele lahko mislimo na obšolske dejavnosti. Nekateri starši, na žalost so čedalje številčnejši, otroka z izven šolskimi dejavnostmi obremenijo do skrajnih meja. Če jih povprašamo, zakaj tako, nam povedo, da so se prej pogovorili s svojim malčkom in da je sam želel udejstvovati se pri dramskem krožku, hoditi v glasbeno šolo, na tenis, plavanje, k tabornikom, košarki in še kaj, kar pač takega počnejo sošolci.

Otroka seveda vse zanima, vendar sam ne zna presoditi, koliko ga takšno udejstvovanje obremeni in izčrpa. Priznajmo si, da je tudi za starše zelo obremenjujoče, da morajo otroka vsak dan voziti na te dejavnosti, da imajo razbit dan, da se ob svojih obveznostih komaj uspejo domenit, kdo od stricev, babic, sestričen, itd. lahko kdaj priskoči na pomoč in prepelje otroka iz enega na drugi konec mesta ter zvečer domov.

Po svetu in pri nas pa se že pojavljajo prve »šole prostočasnih dejavnosti«, ki nudijo kvalitetno in pestro preživljanje prostega časa. To so programi, ki vsebujejo več različnih dejavnosti, pač pa vse v malem. Enkrat ali dvakrat tedensko je za otroka poskrbljeno do večera in sicer tako, da izvaja vsakokrat različno dejavnost. In se zabava! N.pr. v torek kiparjenje in sprehod, v četrtek žongliranje in zabavni naravoslovni »znanstveni« poskusi, ki vodijo k prvim korakom fizike, naslednji teden zopet nekaj drugega. Na tak način se otrok skozi igro in sprostitev nauči zelo veliko in se kasneje, pri enajstih ali dvanajstih letih lažje sam odloči, katera dejavnost mu najbolj leži in kaj najraje počne.

Torej, predno vpišemo naše otroke v petnajst različnih dejavnosti, dobro premislimo, kaj je najbolje zanje, kaj še zmorejo in kje je meja, ko se prostočasne dejavnosti prevesijo v obremenjujoče obveznosti. Z eno besedo, zaščitimo jih!

Vesna Šimek http://www.bambino.si