Piše: Sonja A. Mrak

Najpomembnejša naloga v človekovem življenju je verjeti samemu sebi in poslušati svoj notranji glas. Z nekritičnim sprejemanjem stališč in prepričanj drugih ljudi (kar je znano bolj kot lastnost otrok, ki na ta način lahko izgubijo veliko resničnega "jaza") se odrekamo lastni odgovornosti in moči. V takšnem primeru celo naši uspehi niso več resnično naši.

Verjetno sami poznate kak primer iz vašega življenja, ko ste recimo brezmejno zaupali idejam in razmišljanjem neke osebe, vendar pa ste na lažji ali težji način sčasoma ugotovili, da ta oseba nima dovolj informacij in da njena resnica ne more biti tudi vaša resnica. To je zelo dragocena lekcija in marsikdo celo večkrat potrebuje takšno izkušnjo. Celo najbolj verodostojni duhovni in drugi učitelji nimajo vedno najbolj "čistega kanala" in prave informacije.

Pa tudi če bi jo imeli, se postavlja vprašanje, ali sploh obstaja nekaj, kar je v vseh situacijah absolutna resnica. Morda ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste občutili notranji poriv, da storite nekaj, kar ni bilo najbolj v skladu z vašimi običajnimi prepričanji, in ste kasneje ugotovili, da je bilo to dejanje veliko bolj koristno za vas in za vašo okolico, kot pa če bi se trdno držali svojih pravil. Življenje je neskončno raznoliko; ljudje, odnosi in situacije so vedno znova edinstveni, naš notranji glas pa ima dostop do močnejšega vira informacij, kot je naš razum.

Velika večina religij in duhovnih praks zahteva upoštevanje velikega števila pravil na vseh življenjskih področjih in pri tem ne pušča nikakršnega prostora za posameznikovo intuicijo ali osebno resnico. Iskanje varnosti in izgrajevanje samospoštovanja z upoštevanjem takšnih pravil poskušamo na emocionalni ravni zadovoljiti duhovno avtoriteto, tako kot smo v otroštvu poskušali (več ali manj neuspešno) zadovoljiti svoje starše. Če takšno delovanje zahteva zatajevanje svojih spontanih porivov in emocij, se bo prej ali slej zaključilo z neuspehom in razočaranjem.

Celo najpopolnejši starši ne znajo vedno zadovoljiti otrokovih potreb, večina staršev v sedanji razvojni dobi človeštva pa sploh nima dovolj ljubezni in spoštovanja do lastnega otroka kot človeškega bitja. Otrok kaj hitro ugotovi, da je ljubezen pogojena in jo poskuša zaslužiti s trudom, da bi postal popoln ali pa vsaj boljši od drugih. Številni otroci nimajo samozaupanja, prav tako tudi ne zaupajo svojim odločitvam, kar pomeni, da tudi kot odrasle osebe raje poiščejo nasvete in usmeritve drugih ljudi, kot pa da bi prevzeli odgovornost za napake. Na ta način se oblikuje bolj ali manj subtilna odvisnost od zunanjih avtoritet. Da pa bi se to lahko zgodilo, mora obstajati tudi druga stran, in sicer oseba, ki nastopa kot avtoriteta in želi imeti moč nad drugimi ljudmi.

PREPRIČLJIVOST, KI NI TUDI VERODOSTOJNOST

Prav vsi smo vzgojeni tako, da verjamemo avtoritetam, večina ljudi pa je celo avtomatično pripravljena verjeti osebi, ki pri podajanju informacij deluje prepričljivo. Če nekaj piše v knjigi ali časopisu, bodo mnogi ljudje to sprejeli kot preverjeno informacijo. Medtem ko nekateri ljudje zaradi potrebe po moči agresivno predstavljajo svoja stališča kot absolutno resnico, spet drugi, samozavest je šibka, takšno resnico avtomatično sprejmejo, saj jih je prepričal tudi samozavestni način podajanja in nastopanja.

Največjo škodo pa delajo ljudje, ki so izvrstni v manipuliranju. Pogosto se znajdete v situaciji, ko vse besede zvenijo pravilno, logično in razumno in le stežka najdete protiargument izrečenim trditvam, čeprav ves čas občutite, da nekaj manjka ali da določene besede niso na mestu. V takšnih situacijah je najboljše, da si vzamete trenutek in natančno prisluhnete temu občutku v svojem telesu ter ga poskušate prevesti v besede. Na ta način dobljene informacije bodo najverjetneje razorožile manipulatorja bolj kot kateri koli razumen argument.

Sumničenje moramo sprejeti kot koristen in prijateljski občutek. Brez njega bi zlahka podlegli marsikateri ideji ali pa bi bili izpostavljeni številnim izkoriščanjem in manipulacijam. Sum nas vzpodbudi, da določeno idejo raziščemo in tako ugotovimo razliko med pogosto zelo podobnimi informacijami. Povsem naravno je, da se celo znanstveniki, ki bi morali imeti čvrste dokaze za svoje teorije, v razlagi pogosto zelo razhajajo ali celo sprejo, stare teorije se pogosto zavržejo in dokazujejo nove.

Prisluhnite temu "občutku v trebuhu", kadarkoli berete knjigo ali se s kom pogovarjate, zavedajte pa se, da je tak odpor lahko "zdrav" ali "nezdrav". Zdrav odpor je tisti, pri katerem lahko z raziskovanjem najdete razloge za odpor in nestrinjanje. Nezdrav odpor je praviloma iracionalen, globoko potisnjen v podzavest in se lahko javlja celo takrat, ko smo prepričani, da je vse, kar beremo ali poslušamo, pozitivno in brez manipulacije.

Nezdrav odpor se pojavi, ko se aktivira potisnjen otroški odpor neki avtoriteti ali njenim zahtevam. Če ugotovite takšen odpor, poskušajte ugotoviti, katere besede ali izrazi ga posebno vzbudijo. Razlike med zdravim in nezdravim odporom so običajno zelo subtilne, včasih pa sta lahko oba odpora prisotna istočasno. Z vajo in poznavanjem svojih emocionalnih reakcij se ju lahko naučite prepoznavati in ločevati.

NE VERJEMIMO ČISTO VSEGA

Ničesar ne sprejmite kot edino resnico, ampak preverite informacije, ki jih oseba navaja, predvsem pa ugotovite, katere besede uporablja. Poskušajte ugotoviti vse razloge, zaradi katerih bi lahko bila neka trditev neresnična ali nepopolna. Če vam na primer nekdo predloži rezultate neke raziskave, se vprašajte, kaj vse bi lahko vplivalo na to, da raziskovanje ni bilo dovolj objektivno.

Dobri govorci lahko govorijo izjemno inteligentno, uporabljajo različne kombinacije besed, ki zvenijo smiselno in modro. Za vajo preberite nekaj "visoko intelektualnih" knjig ali poslušajte takšne oddaje na radiu ali televiziji, pri tem pa preverjajte, katere besede v vašem telesu odzvanjajo globino, katere pa so le prazno intelektualiziranje. Eden od najbolj razširjenih načinov manipulacije je razlaganje sicer nezaupnih, toda tudi nepreverjenih trditev in poskus iz njih delati zaključke.

Mnoge ljudi kar "zaslepi" navidezna logičnost trditve, zaradi česar potem niso na verodostojnost podatkov, na katerih trditev temelji. Številni ljudje ne preverjajo informacij, katere širijo med ljudi. Manipulatorji se pogosto sklicujejo na pozitivne ideale in čustvene vzgibe, na velike besede, kot so ljubezen, resnica duhovnost, svetloba, Bog … Vse to je običajno pokritje za pomanjkanje resničnih in razložljivih argumentov.

Če vaš sogovornik uporablja velike in abstraktne besede, se vprašajte, kaj želi od vas. Nekdo morda potrebuje samo vašo pozornost in priznanje, drugi pa vas lahko izkoristijo na zelo konkretne načine. Pogosto je lahko samo pomanjkanje spoštovanja vašega osebnega mnenja ali prepričanja dovolj velik razlog za previdnost, pa čeprav se vam dozdeva, da ima sogovornik prav.

CENIMO SOGOVORNIKA, A TUDI SEBE

V povprečni človeški komunikacije zelo redko slišimo tisto, kar lahko brez rezerve sprejmemo kot resnico. Govorjenje iz lastnih omejitev in prepričanj, delanje zaključkov na temelju malega števila primerov, prilaganje idej ali podatkov v skladu svojimi prepričanji ali potrebami situacije, olepševanje zgodbe v svojo korist ali zaradi efekta, sprejemanje idej zato, ker jih je bilo lepo slišati, ali poveličevanja svojega ega - veliko je načinov nezavednega in nenamernega izkrivljanja resnice.

Tega ne pozabite niti takrat, ko se pogovarjate z ljudmi, ki jim zaupate in za katere veste, da ne želijo manipulirati z vami. Ne glede na to, koliko cenite človekovo inteligenco, njegove izkušnje, znanje, duhovno ali drugo avtoriteto, imejte vedno na umu, da ta oseba lahko kadarkoli naredi napako. A ne morda zato, da bi jo kritizirali, saj je povsem nerealno pričakovati popolnost od kogarkoli, ampak zato, da ostanete zvesti svoji resnici in živite svoje življenje.

Sonja A. Mrak