Tisočere majhnosti notranjega sveta
z dihanjem poželenja in žalovanja.
Med postajami premisleka
si sami utiramo pot z logiko daru za izbire.
S spoznanjem, ki se razpira
pod površino spomina na bolečine in radosti.
Sledi ovijanja ugodij v notranji svet sproščenosti.
Branje nečitljivih zrnc peska,
ki se premikajo brez vsakih pravil
in sledijo senci in dihu obžalovanja.
V globinski žerjavici tlijo neizsanjane
kot vnetljiva luč, vzkipljiva svetloba sonca.
Neusahljivo hrepenenje. Poželenje.

Plen z okusom lastne krvi v templju
obredja ob ponorih v strugi ustnic
preobilja besed, strasti in rezkih nasmehov,
odzivov na mnogotere pomenske stvari.
Tedaj zapiha vetrc in prezrači telo.
Korenine okrasijo notranjo planjavo sprotnosti.
Poljubnosti s pridihom igrive sproščenosti.
Zgodi se gibanje z dvignjenim stopalom.
Iz preteklega časa v neznani jutri.
Hoja in potopitve v nemirna morja.
Gibanje, premikanje nog, rok, telesa.
Potovanje duha na hrbtu stepske antilope
v umišljene svetove naključij,
ki še nimajo imena ne pravega naslova.
Ovitim v varnostno rjuho mistične tišine
sledi refleksija, hoja po mokrem asfaltu.
Odsev magnolijinega cveta v ogledalu luže,
v kateri zvesti pes išče gospodarjevo sled,
njegovo telo, dan z vzdolžnim naklonom strmine,
kamor sonce drsi k vsakodnevnemu počitku
in se po nenapisanem zakonu znova dvigne
ob jutranji zori, da nam svetloba izmeri čas
in prižene čredo spominov, težkih kot skala,
kot sopara pod težo oblakov pred viharjem
ali lahkih kot gosje pero, puh toplega dneva
z letenjem živobarvnih papirnatih zmajev,
ki se sučejo v zračnih vrtincih nad spečimi drevesi,
medtem ko klije izpod skale novo življenje.

www.tatjana-malec.si