Ni bilo tako, kot sem mislila reči.
Bilo je drugače pa sem besede skrila
v umetnost nastajanja in brusila misel.
Bilo je drugače, kot sem mislila napisati,
bilo je neizrekljivo in se z besedami
nisem mogla povrniti iz stanja duha,
iz misli v besede, ki mi niso omogočile bíti.

Ni bilo tako, kot sem mislila reči,
ko misli razgradijo besedne zanke,
ki jih ni mogoče spreminjati v curke,
ki hočejo nastopati v imenu olajšanja
in hočejo ven neizrekljive skoz zid.

Hripave misli zaznavajo v sluhovodu
zamrle besede in odrekanja v izrekanju.
Polna pojmov in stvari molim besede,
pišem besede, skrivam besede,
spreminjam besede, črtam besede,
spreminjam misli v nenapisane besede
skoz plasti prvin neizgovorljivega.

Ko je navzočnost misli potrebna,
spodbodem bit, da išče gibčne besede,
ki precejajo misel in pijejo njen sok
skoz smisel neizrečene besede.
Gib molka besede dregne premišljevanje
in izumlja bralčeve oči v meni,
jaz pa z nitkami vežem sebe
na dušo in srce oživljene besede.

Svoje koščene besede tudi pobiram,
jih zlagam v žaro medenega vonja,
kjer tlijo v pepelu poželjivega molka,
ko dosegajo misel v neizrekljivem.