Neko toplo spomladansko noč sem prespala pod jasnim nebom, polnim zvezd. Z angelom sna sva že drsela na drugo stran, ko sem zaslišala petje, nenavadno milo in čisto, sladko in svetlo. Čas in prostor sta izginjala. Pel je slavec.
 
Pesniki pravijo, da slavec poje o ljubezni. O upanju in hrepenenju po zlitju. Shakespeare v Romeu in Juliji zatrjuje, da, če ljubimca poslušata slavca, ostaneta skupaj, vendar ju čaka smrt. Tudi meni je pel o ljubezni in njeni preprostosti, a tudi o lepoti in svetlobi. Toda slavec poje raznoliko! Nekaterim v noči brez spanja odžene temne misli in skrbi. Kot je mlademu angleškemu pesniku Keatsu, ki mu je zaklical: 'Pred tabo, Slavec, Smrt izgublja moč!'

Tako kot v Andersenovi pravljici, ko slavčevo petje povrne življenje umirajočemu cesarju. Bleda, resna in težka je sedela smrt na cesarjevem srcu. Toda petje drobne ptice jo je tako zelo očaralo, da mu je dala svoj zlati meč in krono ter ga prosila, naj še poje. Ko pa ji slavec zapoje o tihem pokopališču, kjer rastejo bele vrtnice in diši španski bezeg, nežno travo pa rosijo solze žalujočih, smrt tako zelo zahrepeni po svojem vrtu, da zapusti cesarja in odlebdi v noč …

Slavec je poet med pticami pevkami, a tudi druge pojejo lepo! Od nekdaj so ptice navdihovale človeški rod! Morda res še najbolj pesnike in glasbenike, mistike in mage. Vendar ptice živijo z vsemi nami, se nam približujejo, nas nagovarjajo … Še zlasti pomladi in poleti, ko so okna naših bivališč večkrat na stežaj odprta in skoznje pljuska njihovo brlizganje, cvrčanje, gostolenje, ščebetanje, tleskanje, žvižganje … Pritegne nas ptičje oglašanje, za nekaj trenutkov odložimo svoje delo, misli utihnejo … Začutite, da ste na pragu nečesa skrivnostnega?

V to skrivnost je želel prodreti francoski skladatelj Olivier Messien (1908 – 1992). V ptičjem petju je našel globok navdih za svoje delo in življenje. Potoval je po celem svetu (čeprav se je zelo bal potovanj z letali!), da bi poslušal in si zapisoval petje ptic. Zase je govoril, da je ravno tako kot skladatelj tudi ornitolog. Vstajal je ob zori in si zapisoval natančne melodije in ritme ptičjega petja. Želel je ustvariti glasbo, ki je 'vedno budna ptica … ki prinaša vsepričujočnost … poveličana telesa… božanske in nadnaravne skrivnosti'. Želel je ustvariti glasbo angelov, jo narediti nebeško, z njo ekstatično častiti življenje, boga in ljubezen.

Modreci sveta pravijo, da so ptice glasniki nebesnega sveta. S svojimi melodijami povezujejo nebeški svet z zemeljskim. Slavijo življenje, svetlobo, sonce, lepoto. Prinašajo vedrino in razveseljujejo. Vabijo nas v nedolžno, preprosto in radostno zavedanje, ki je v naših srcih.

Nič nenavadnega, da skrivnost ptic od nekdaj vznemirja tudi duhovnega popotnika. Njihova čistost, svoboda in lahkotnost letenja visoko pod nebo! Radosti ga njihovo petje, čeprav nerazumljivo, a hkrati tako domače in znano … Kot da ga na nekaj spominja, kot da ga želi prebuditi v prepoznanje … Čuti v srcu duhovni popotnik, čeprav morda ne ve v glavi, da v njem samem živi nesmrtna ptica, ki prečudovito poje svojo starodavno pesem o deželi, kjer je doma. To je dežela, kjer ni ne dvoma ne žalosti, kjer ni strahu pred smrtjo. V njej zelenijo pomladni gozdovi, veter pa prinaša sladek vonj in besede: 'Ptica – to sem Jaz.' To je ptica selivka, ki zapušča telo in se vrača vanj, polna življenjske sile, kot bajeslovni ptič feniks. To je človekovo neumrljivo duhovno bistvo, njegov resnični, duhovni jaz. Tako močna je skrivnostna sorodnost med ptico in človekovim duhovnim bistvom, da je indijski učitelj Ramakrišna nekoč padel v ekstazo, ko je zagledal povsem belo ptico selivko, ki je nenadoma priletela s črnega oblaka.

Skrivnost ptic ima tudi svoje ezoterično ozadje. Ptičje kraljestvo je most med devskim kraljestvom – nevidnimi bitji narave in človeškim rodom. Nekatera devska bitja, ki se želijo bolj približati človeškemu kraljestvu in z njim sodelovati, bivajo v ptičjih telesih. V njih se privadijo vibraciji fizične materije, obenem pa ohranijo svojo čistost in neomejenost izražanja. O tem sodelovanju govorijo tudi pravljice in miti, v katerih ptiči svetujejo in pomagajo junakom in jih usmerjajo njihovi usodi naproti. Tako kot Janku in Metki, ki se izgubita v gozdu in že hirata od izčrpanosti in lakote, a jima bela ptica pomaga najti pot do hišice, kjer se nasitita (sicer je to hiša hudobne čarovnice, a ji s pomočjo iznajdljivosti in poguma utečeta). Ptica pomaga tudi Siegfriedu, junaku Wagnerjeve operne tetralogije, mladeniču pogumnega srca, ki mu je zmajeva kri poškropila roko, in je zato ptičje petje postalo zanj razumljiva govorica. Ptič v gozdu ga posvari pred nevarnostjo, mu svetuje in ga pripelje k ljubljeni Bruenhildi, ki jo mladenič osvobodi ognjenega ujetništva.

Kaj pa vam pojejo ptice? Kaj čutite, ko jih poslušate? Bi želeli razumeti njihovo govorico? Prisluhnite jim kdaj, ko počivate leže v travi, sproščeni, brez naglice in pričakovanj. Škrjancu, ki pozdravlja novi dan; sončnemu ščebetanju lastovic, ko lahkokrile elegantno zdrsnejo nad vašimi glavami; kosovi čarobni pesmi, ko se večeri … Prisluhnite jim odprti v srcu. Darovale vam bodo nekaj dragocenega.

Vesna Periček Krapež
Duhovna univerza, www.duhovan-univerza.org

Vir: www.cdk.si/soutripanje