“Navada je druga narava. Navada je deseterna narava,” naj bi izjavil Vojvoda Wellingtonski; in v kolikšni meri je ta izjava resnična ne more oceniti bolje nihče drug kot vojaški veteran. Vsakodnevni dril in leta discipline so se pri njem končala s popolnim preoblikovanjem večine njegovih zmožnosti ravnanja.

Obstaja zgodba, ki je dovolj prepričljiva, če že ni resnična, o hudomušnem šaljivcu, ki je, ko je videl odpuščenega veterana kako nosi domov svojo večerjo, nenadoma zavpil: “Pozor!”, in ubogi človek se je v trenutku strumno postavil v položaj ter pri tem izpustil iz rok v odtočni kanal svojo ovčetino in krompir. Dril je bil popoln, tako da so se njegovi učinki vtrli v človekov živčni sestav.

Mnogokrat so videli konjeniške jahalne konje, kako so se ob zvokih trobente na bojnem polju zbrali in postavili v navajen razpored. Večina izurjenih domačih živali, psov in volov ter kočijaških konjev, deluje kot navadni in preprosti stroji, ki brez pomisleka in obotavljanja, iz minute v minuto, izpolnjujejo dolžnosti, ki so se jih naučili, ter pri tem ne dajejo nobenega znaka, da bi se v njihovem umu pojavila kakršnakoli možnost drugačnega ravnanja. Ljudje, ki so odrasli v zaporu, so kmalu potem, ko so jih izpustili, prosili, da bi jih sprejeli nazaj. Ob železniški nesreči, ki se je zgodila v Združenih Državah, se je tiger, katerega kletka se je pri tem odprla, hitro vrnil na kraj dogodka, saj je bil preveč zbegan zaradi novih odgovornostih, ki jih je ponujala svoboda, tako da so ga brez težav ujeli.

Navada je zato velikansko gonilno kolo družbe, njen najbolj dragocen, konzervativni zastopnik. Ohranja nas v mejah odredb in varuje otroke sreče pred nevoščljivimi upori revnih. Preprečuje, da bi se najbolj težavnim in najbolj odbijajočim korakom v življenju izogibali ljudje, ki morajo hoditi po teh poteh. Ta ohranja na morju skozi zimo ribiča in mornarja; ta zadržuje rudarja v njegovi temi in pribije kmeta v njegovo leseno bajto in na njegovo osamljeno kmetijo preko vseh zimskih mesecev; ta nas ščiti pred napadi domačinov v puščavi in v ledenih krajih. Ta nas sili v to, da bojujemo bitko življenja v smeri naše vzgoje ali neke predhodne izbire in da največ iztisnemo iz opravila, ki nam sicer ne prija, a ni drugega, za katerega bi bili usposobljeni, in zato, ker je prepozno, da bi začeli znova. Ta preprečuje različnim družbenim slojem, da bi se medsebojno mešali. Zaradi nje lahko vidite profesionalne manire, ki so se že pri 25-tih letih vtrle v mladega trgovskega potnika, v mladega zdravnika, mladega duhovnika, mladega odvetnika. Vidite lahko drobne sledi razkola, ki se vlečejo prek značaja, zvijačnost mišljenja, predsodke, načine “kupovanja” z besedo, pred katerimi človek ne more več uiti, kakor tudi njegov rokav plašča ne more nenadoma dobiti drugačnih gub. V celoti je bolje, če človek niti ne poskuša ubežati. Za svet je dobro, da se je pri večini že okoli 30-tega leta značaj oblikoval kot obliž, ki ne bo nikoli popustil.

Oblikovanje navad

Če je obdobje med dvajsetim in tridesetim letom kritično za oblikovanje intelektualnih in profesionalnih navad, pa je obdobje pred dvajsetim pomembno za učvrstitev osebnih navad, ki popolnoma ustrezno nosijo ta naziv, saj gre za vokalizacijo in izgovorjavo, mimiko, gibanje in naslavljanje. Po dvajsetem letu se le težko naučimo novega jezika brez tujega naglasa; mladenič se le težko vključi v najboljšo družbo, če se ni naučil nosnikov in drugih razvad govora, ki so se v njej razvile med druženjem v času nje nastanka. Zelo težko, dejansko, ne glede na količino denarja v žepu, se bo naučil oblačiti kot rojeni gizdalin. Trgovci mu ponujajo svoje blago enako prizadevno kot pravemu “eleganu”, vendar pa on preprosto ne zmore izbrati pravih stvari. Nevidni zakon, ki je tako močan kot gravitacija, ga ohranja v njegovi orbiti, oblečenega na enak način, kot je bil leto poprej; in način, na katerega se njegovi bolje vzgojeni znanci znajdejo, da dobijo stvari, ki jih nosijo, bo zanj ostal skrivnost vse do dneva smrti.

Najbolj pomembna stvar pri vsej vzgoji je zato to, da iz svojega živčnega sistema naredimo svojega zaveznika in ne sovražnika. To pomeni kapitalizirati in ustanoviti sklad naših pridobitev ter nato lahkotno živeti od obresti sklada. Kajti to moramo doseči avtomatično in navajeno ter prej, ko je mogoče. In sicer, tolikšno količino koristnih delovanj kot je le mogoče in se pri tem varovati razvoja v načine delovanja, ki so za nas verjetno bolj neugodni, tako da bi se jih morali varovati kot vsake nadloge. Več vsakodnevnih podrobnosti, ko jih lahko prenesemo v varstvo avtomatizma brez truda, bolj bomo s tem osvobodili ustrezno delo višje moči uma. Ni bolj nesrečnega človeškega bitja, kot je tisto, pri katerem ne obstaja druga navada kot neodločnost in za katerega je prižiganje vsake posamezne cigare, pitje vsakega kozarca, čas vsakodnevnega vstajanja in odhajanja k počitku ter začetek vsakega drobnega dela predmet hotenega premišljevanja. Tak človek polovico svojega časa porabi za odločanje ali obžalovanje o stvareh, ki bi morale biti tako globoko ukoreninjene v njem, tako da za njegovo zavest praktično ne bi obstajale. Če pri katerem od mojih bralcev takšne vsakodnevne dolžnosti še niso ukoreninjene, naj še to uro začne postavljati te stvari na pravo mesto.

Dve maksimi

Profesor Brain je zapisal dve veliki maksimi. Prva govori o pridobivanju nove navade, oziroma o opuščanju stare. Pravi, da moramo paziti, da se pri tem oborožimo s čim bolj močno in odločno pobudo. Zberite vse mogoče okoliščine, ki bodo podkrepile vse prave vzgibe; vneto dosezite pogoje, ki opogumljajo novo pot; prevzemite obveznosti, ki niso skladne s starimi; pridobite si javno podporo, če to dopuščajo okoliščine; na kratko, okrepite svojo odločitev z vsako stvarjo, ki vam lahko pomaga. To bo dalo vašemu novemu začetku takšen zagon, da se skušnjava, ki bi lahko zlomila voljo, ne bo pojavila prej kot bi se sicer; in vsak dan, ko uspemo odložiti zlom, prispeva k temu, da do zloma sploh ne bo prišlo. Druga maksima se glasi: Nikoli ne dovolite, da bi prišlo do kakšne izjeme, če nova navada še ni dobro ukoreninjena v vašem življenju. Vsak spodrsljaj je, kot da bi pustili, da se krogla izmuzne z vrvice, v katero jo želite skrbno oviti; ena sama napaka naredi takšno škodo, ki je ne more popraviti veliko nadaljnjih poskusov volje. Kontinuiteta urjenja je tisto veliko sredstvo, ki omogoča, da živčni sistem deluje nezgrešljivo pravilno.

Nujno je, da uspeh zagotovimo že na samem začetku. Začetna napaka osiromaši energijo vseh nadaljnjih poskusov, medtem ko preživeta izkušnja uspeha, človeka navda z novo močjo za prihodnost. Goethe je človeku, ki ga je spraševal o nekem novem podjetju, s tem, da ni zaupal v lastne moči, rekel naslednje: “Ah, le v roke moraš pljuniti!” In ta izjava ilustrira učinek, ki ga je imela na Goethejev duh njegova lastna navajenost na uspešno kariero. Prof. Bauman, od katerega sem si sposodil to anekdoto, pravi, da je propad barbarskih narodov, ko se med njimi pojavijo Evropejci, posledica njihovega obupa, da jim ne bo nikoli uspelo velike življenjske naloge opraviti tako kot prišlekom. Porušijo se stari načini delovanja, novi pa se ne oblikujejo.

Pri tem se pojavi vprašanje “omejevanja” pri opuščanju takšnih navad kot so pitje in uživanje drog, vprašanje, pri katerem se tudi strokovnjaki do določene mere razlikujejo glede tega, kaj bi bilo lahko najbolje glede na nek posamezen primer. V glavnem pa se vsi strinjajo o tem, da je hitra pridobitev navade najboljša pot, če le obstaja realna možnost, da se jo izpelje. Paziti-moramo, da volji ne naložimo tako zahtevne naloge, da ji zagotovimo poraz že na samem začetku; in zato je najboljša stvar, da pristanemo, če človek to prenese, na kratko obdobje trpljenja, ki mu sledi počitek, pa najsi gre za navado uživanja drog ali pa za preprosto spremembo ure vstajanja za odhod na delo. Presenetljivo je, kako hitro umre želja, če je nikoli ne nahranimo.

Temu paru lahko dodamo še tretjo maksimo: Zagrabite prvo ponujeno priložnost za delovanje v smeri vsake odločitve, ki ste jo sprejeli, in vsako čustveno spodbudo uporabite v smeri tistih navad, ki jih želite pridobiti. Ne v trenutku njihovega oblikovanja, ampak v trenutku njihovega motoričnega učinkovanja, ko odločitve in težnje možganom sporočajo nov “niz” delovanja.

A za človeka ni pomembno, kako polna je njegova malha maksim, kakor tudi ni pomembno, kako dobra so človekova čustva; če človek ne izkoristi vsake konkretne priložnosti za delovanje, potem lahko njegov značaj ostaja povsem neobčutljiv za boljše ravnanje. Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, pravi pregovor. In to je očitna posledica načel, ki smo jih zapisali. “Značaj”, kakor pravi J. S. Mill, je celovito oblikovana volja”; in volja, v smislu, ki ga navaja on, je kopica teženj po delovanju na odločen, hiter in določen način, pri vseh pomembnih stvareh v življenju. Težnja po delovanju se učinkovito utre le v sorazmerju z neprekinjeno pogostnostjo, s katero se dejansko odvijajo dejanja, pri čemer možgani “rastejo” v njihovo korist. Vsak trenutek, ko dopustimo, da odločitev ali fino žarenje čustva izpuhti, ne da bi prinesla praktičen sad, je slabši kot izgubljena priložnost; deluje namreč tako, da ovira vse nadaljnje odločitve in čustva, da bi prevzela naravno pot izpolnitve. Ni bolj zaničevanja vrednega tipa človeškega značaja kot tisti živčnega sentimentalneža in sanjača, ki porabi svoje življenje za mešanje morja občutljivosti in čustev, ki pa nikoli ne opravi kakšne konkretne stvari.

Navada pretiranega branja romanov in obiskovanja gledališča ustvari pravi pošasti. Objokovanje ruske gospe nad usodo izmišljenih oseb v igri, medtem ko njen kočijaž zunaj zmrzuje do smrti, je stvar, ki se dogaja povsod, le da ne tako izrazito. Celo navada pretiranega predajanja glasbi ima, za tiste, ki niso ne izvajalci in ne dovolj glasbeno nadarjeni, da bi jo spremljali na čisto intelektualen način, verjetno slab učinek na značaj. Pri tem človeka namreč napolnijo čustva, ki po navadi preidejo, ne da bi spodbudila kakršnokoli delovanje, tako da se ohranja neko inertno sentimentalno stanje. Zdravilo za to bolezen je, da si nikoli ne dopustimo čustvovati na koncertu, če tega potem ne bomo izrazili na nek aktiven način! Izrazi se lahko tudi ob najmanjši stvari na svetu - v genialnem pogovoru s teto ali v odstopu sedeža na avtobusu, če se že ne ponuja nič bolj herojskega - le ne dovolite, da bi to mesto prevzela malomarnost.

Ti zadnji primeri nam povedo, da ne obstajajo le neke posebne smeri izpolnjevanja, ampak tudi neke splošne oblike tega izpolnjevanja, ki jih v možgane vtre navada. Te prav tako izparijo kot naša čustva, če jim to dovolimo; zato imamo razlog, da predvidevamo, da izgine sposobnost opravljanja napora, če se mu pogosto izogibamo, še preden jo spoznamo; in, če trpimo zaradi izgubljanja pozornosti, potem bomo to pozornost neprestano izgubljali. Pozornost in napor sta, kot bomo videli pozneje, le dve imeni za isto psihično dejstvo. Katerim možganskim procesom ustrezata, ne vemo. Največji razlog za to, da verjamemo, da sta sploh odvisna od možganskih procesov in nista čista dejanja duha, je prav dejstvo, da se zdi, da sta do določene stopnje podrejena zakonu navade, ki je materialni zakon. In kot končno maksimo, ki se nanaša na te navade volje, lahko ponudimo recimo nekaj takega: Ohranjajte živo sposobnost napora z vsakodnevnimi malimi izražanji volje. To pomeni, bodite načrtno asketski ali herojski pri drobnih ne-nujnih stvareh. Naredite vsak dan nekaj iz nobenega drugega razloga kot le zaradi tega, da se temu ne bi izognili; tako v času strašne potrebe ne boste slabotni in nepripravljeni, da opravite preizkušnjo. Asketizem te vrste je kot zavarovanje, ki ga človek plača za svojo hišo in posest. Davek mu trenutno nič ne koristi in morda se mu nikoli ne bo povrnil. Toda v primeru, da pride do ognja, bo to njegova rešitev pred propadom. Isto velja za človeka, ki je sprejel vsakodnevne navade koncentrirane pozornosti, energetskega hotenja in samo-odpovedi nepotrebnim stvarem. Stal bo kot stolp, tam, kjer vse okoli njega pada, in ko njegove mehkejše so-smrtnike odpihne kot pleve v vetru.

Prevod: Anton Rozman

Vir: teozofija.info