Starejši gospod v lepi obleki s klobukom,
z že počasnejšimi, a usklajenimi gibi
in s čudovitim šopkom nežno pisanih barv v rokah...
Na obrazu nosi skromen, zadovoljno žareč nasmeh.

Štirje mladi gredo po pločniku, veseli, sproščeni, glasni,
kot bi se jim nikamor ne mudilo,
vsi prijatelji med seboj...
Srečamo se in na njihovih obrazih spet žari smeh, poln žareče sreče.

Ogledujem si police trgovine, ko slišim, da nekdo vstopi,
in vrisk in čebljanje, otroško in lepo...
Zagledam nasmejano mamico in malčka, ki je ravno dobro shodil,
z nasmehom, ki mu je razgalil cela usteca.


Nasmeh...

Potem pomislim na tisti poseben nasmeh...
Ki je tako iskren... žareč... čist... igriv... najlepši...
Nasmeh, ki ga nosi moja Ljubezni in ki bi ga vedno lahko gledala...

In že tiho prosim angela za večne nasmehe Ljubezni...