Sodni procesi - kot je npr. Patria, spravljajo človeka v občutek, da se nikoli ne bo izšlo tako, kot bi se moralo. Zakaj je temu tako, se marsikdo sprašuje. Mogoče leži odgovor v spodnjih vrsticah.

Pravo ima v družbi veliko vlogo - nas omejuje, nam zapoveduje, nam dovoljuje, včasih celo nič ne reče. V skladu z navedenim so naša dejanja bodisi v skladu z njim, ga kršijo ali pa se nas sploh ne dotakne. Slednje se dogaja predvsem na področju človekove zasebnosti, torej tam, kjer naj pravo ne bi imelo (nikakršnega) vpliva. Če ravnamo v skladu s pravom, naj bi bili "pravno varni" in se nimamo česar bati (čeprav se v življenju dostikrat zgodi ravno nasprotno - npr. obsodba nedolžnega ipd).

Kršitev prava lahko pripelje celo do sankcij, kot je npr. odvzem svobode ali (bog ne daj) ponekod celo do smrtne kazni, pri čemer pa se zopet lahko zgodi (oz. se na žalost to dogaja), da tisti, ki so znali poskrbeti za izginotje dokazov, kljub dejstvu, da so storili protipravno dejanje, zanj ne bodo odgovarjali, saj protipravnost ni bila ugotovljena. Vse to nas lahko napeljuje na misel, da pravo vseeno ni tako mogočno, kot se na prvi pogled zdi.

Od človekove sposobnosti - ali bo znal zakriti sledove svojih dejanj tako, da jih nihče ne bo mogel najti, pri čemer bo vseeno imel "korist" od tistega, kar je storil (in kar naj bi bilo po pojmovanju prava protipravno dejanje), je v največji meri odvisno o tem ali bo spoznan za krivega ali pa bo krivde oproščen.

Lopov bo poskušal ukrasti stvari tako, da ga noben ne bo mogel izslediti, morilec bo poskušal zabrisati sledove, prav tako pa bo tudi podkupovalec poskušal storiti vse, da ne pride na dan dokaz, ki bi mu bil v breme. Na drugi strani pa je ravno tako od človekove sposobnosti in iznajdljivosti odvisno ali bo tistemu, ki preganja domnevne storilce uspelo najti dokaze in stopiti na prste kršilcem prava. Pravo torej postavlja okvir igre, medtem ko so igralci tisti, ki igro vodijo - eni so dobri, drugi ne, eni so močni, drugi ne, eni znajo igrati, spet drugi pa ne ...

V svetu prava je zgodba pač takšna, da je potrebno najti dokaze, s pomočjo katerih se lahko potem nekoga obsodi. V svetu življenja tovrstnih dokazov ni potrebno iskati - tukaj namreč dokazi niso potrebni za obsodbo, ampak so dovolj le dejanja. Za nekoga ki je npr. nekoga umoril se ne išče dokazov, saj življenje ve kaj je ta oseba naredila. Kazen pride sama po sebi, ne pa po sodniku, ki bi takšno osebo v svetu prava, ob pomanjkanju dokazov seveda, moral oprostiti. Življenje ima pač drugačne zakone, kot jih imamo mi.

"Sposoben" človek lahko torej izigra svet prava, nikoli pa ne more izigrati življenja. Neizpodbitno dejstvo je, da če je nekdo nekaj naredil, bo za to odgovarjal. Kako? Hvala bogu, bo o tem bo odločalo življenje - le tako bo namreč pravici res zadoščeno.

Ile da Mir