Zavel je veter v poleten dan,
še sonce poigralo se s sencami dreves,
a oblački ki so vzeli se od nikoder,
nebo, dan povsem so potemnili,
se v strahospoštovanje spremenili.

Grmenje, bliski kot da jim ne bo kraja,
se skrilo sonce za oblaki le opazuje,
ko začele strele udarjati so naokoli,
naliv se razbesnel, mu toča kot sopotnik,
udarjala, lomila uničevala je vse na poti..

Zjasnilo se, še toča na tratah je bahava,
prekrila, uničila je vse na svoji poti,
kot da ji malo mar za žulje kmetov,
odkrita ostrešja, razmetano vse naokoli,
človek tam le nemočen se čudi, opazuje …

Ponovno oživela rast, spomin ostaja,
človeku usoda, spet narava ponagaja,
mar kriv za to je, na trenutke brez moči,
sprašuje se od nekdaj do današnjih dni,
narava dala, vzela k sebi se mu zdi.

jože.k