Še ena pot, ki se je z Velikimi èrkami zapisala v mojo življensko knjigo...pot za katero nisem imela nikakršnih prièakovanj...verjetno mi je ravno zaradi slednjega prinesla toliko novega.

Bilo je noro...noro toliko kot smo želeli da je noro...a èe grem v podrobnosti sem doživela vso popolnost na tistem koncu sveta...zaradi avanturista, popotnika in fotografa Zvoneta Šeruge, zaradi samega programa, zaradi njegove pojave, zaradi vseh neskonènih možnostih ustavljanj, da sem lahko tudi jaz ovekoveèala tiste nepozabne trenutke na svoje spominske kartice in zaradi njegovega pomoènika-kuharja Ludvika, ki je prirasel k srcu že ob prvi veèerji, le kdo bi si lahko mislil, da lahko sredi èrne Afrike jemo obaro in žgance zabeljene z ocvirki, ribe na žaru, enolonènice, pasulj, tenstan kromir, solate na sto in en naèin, žar in na veèerno rundo palaèink z limono po mojem okusu mmm...A kar je najlepše, da jima ni bilo nikoli ampak res nikoli niè težko narediti...za nas...ja vem, da je vse v ceni...a kljub vsemu...globoko spoštovanje obema...

Na to èudovito pot se je podalo petindvajset duš...tistih duš, ki so vsak trenutek, ki smo ga postopali prinesle še veè na celotno potovanje... pot na katero smo bili poslani vsak s svojim namenom...in še lepše je bilo brati sporoèila, ki jo je prinašal vsak posameznik s svojo biti...zgodbe, zaradi katerih sem še bogatejša v sebi in zgodbe zaradi katerih cenim vsak delèek posameznika, ki mi jo je prinesl na mojo pot...pot na kateri so se rodila nova prijateljstva...pot objemov, smeha, sreèe...pot kjer nam je vsak postanek, ki smo ga naredili dal še veè...

Postanki med ljudmi, ki živijo na žgoèem soncu, med peskom in sipinami in nimajo prav nièesar v materialnem smislu...a se vseeno znajo smejati, znajo biti sramežljivi in znajo se stisniti v objem...in kakorkoli obrnem imajo Vse...imajo Sebe in imajo svoj svet, kjer se ustavi èas...èas, ki...teèe naprej...poèasi...med presušeno zemljo, ki rodi, èe jim je od boga dan dež...tisti dež, ki ga je pri nas v izobilju in tisti dež ki je pri nas marsikomu v napoto že ob prvih kapljah...umazani so, strgani in marsikateri je v veliko prevelikih èevljih, èe ima to sreèo, da èevlje sploh ima...Veseli so nas bili, da smo jim lahko polepšali vsaj en dan in jim prinesli živil za vsaj nekaj dni, ob odhodu pa kupili še kakšen spominek ali pa jim vsaj stisnili namibijski dolar v roke, ki so bile hvaležne prav vsake podpore...A vse te zasluge za vso pomoè, ki smo jo namenili ima zagotovo Zvone, ki je nesebièno ustavljal na poteh,kjer je vsakokrat vsaj po pet otrok prišlo ob cesto od nikoder in mahalo v pozdrav ...mi pa smo ustavili in mazali tem malim dušicam marmelado na kruh, ki so jo jedli še kako pazljivo, previdno in delali prav majhne grižljaje v upanju, da jim košèka kruha nikdar ne zmanjka...takrat so se mi zdele vse te poteze nekaj najlepšega...danes me vse to gane, ker je bila to za njih resnièno samo trenutna sreèa tistega dne...A vseeno so nam pokazali da se da živeti brez Niè...in imeti ob vsem tem Vse...imeti tisto kar mi izgubljamo vsak trenutek na svojih poteh, ki so vpete v kolesje èasa in prostora v katerem živimo in nas rutine vsakdana goltajo v pregrešni tempo, ki nas obdaja vsak trenutek,kjer postopamo...

In ko smo prispeli domov v objeme svojih najbližjih, so nas prièakale dežne kaplje, da so nas prebudile in iz nas sprale še zadnji pušèavski pesek...da so nam dale vedeti, da se vraèamo tja ... kjer ni tako kot je tam, od koder smo prišli...a vseeno lahko vsaj delèek dobljenega iz poti nosimo naprej...v dobrobit sebe in drugih...

In prav zaradi te poti sem bogatejša še za veliko veè...da živim vsak trenutek, ki mi je dan še bolj polno...da najdem sebe, ko se izgubim in da sem še toliko bolj hvaležna za èas da ga živim tukaj in zdaj...in se kljub vsem zunanjim vplivom zmorem znajti v deželi, ki je bila meni dana ob mojem rojstvu in kjer se izpopolnjujem in rastem v sebi na svoji življenski poti...Bilo je doživeto, bilo je popolno...bilo mi je dano, da Zaživim v vsej svoji biti...in bilo mi je dano da vse te nepopisne trenutke shranim v vsako celico svojega obstoja in jih ob enem ovekoveèim in jih prelijem na papir in skrbno shranim v Najlepše spomine na eno od res Èudovitih poti, kjer sem postopala...

Hvaležna 

Sanda Ž. Fajfariè

Vir: www.mychi.si