Piše: Vesna Godina v novi Vivi www.viva.si

NALOŽBA ZA PREŽIVETJE
Raziskava Mladina 2010 je poleg drugega pokazala, da je delež mladih v Sloveniji, ki dnevno uporabljajo splet, znatno večji kot pri njihovih evropskih vrstnikih. Zdi se, da to govori v prid tezi, da se mladi v Sloveniji oddaljujejo od družbenih modelov in praks prejšnjih generacij. Toda tak sklep je napačen.

Resnica je prav nasprotna: to dejstvo potrjuje tradicionalno usmerjenost današnjih slovenskih mladih, po kateri se ne razlikujejo pomembno od prejšnjih generacij. Uporabljajo le drugačno prakso. Usmerjenost je enaka. Gre za usmerjenost v odnose.

Primerov za slovensko usmerjenost v odnose je brez števila. Omenimo zgolj tistega, ki ga poznate vsi: referendum o tem, ali naj bodo trgovine ob nedeljah odprte ali ne. Referendum je pokazal, da naj bi trgovine v Sloveniji ob nedeljah ostale zaprte. Za ta izid, tako presenetljiv in nezdružljiv z logiko, ki preveva ZDA – da je namreč treba vedno in povsod, kadar koli je le možno, zaslužiti kak dolar – se pozneje seveda ni nihče zmenil, saj so veliki nakupovalni centri in trgovine velikih mednarodnih verig ob nedeljah odprti. Toda to ne spremeni dejstva, da so se slovenski volivci in volivke na referendumu odločili za nasprotno možnost. Kaže samo na povsem napačen način uvajanja tujih, zahodnih rešitev v naše okolje. Toda to vprašanje bomo tokrat pustili ob strani. To, kar nas zanima, je namreč nekaj povsem drugega. Zanima nas odgovor na vprašanje, zakaj so se Slovenci in Slovenke odločili, da naj bodo trgovine ob nedeljah zaprte. In kako je to povezano s tem, da slovenski mladi znatno več kot njihovi evropski vrstniki uporabljajo splet. Je to dvoje sploh kako povezano?

Usmerjenost v odnose
Odgovor na to vprašanje je pritrdilen. Mnenje Slovencev in Slovenk, da bi morale biti trgovine ob nedeljah zaprte, in dejstvo, da mladi v Sloveniji znatno več uporabljajo splet kot njihovi evropski vrstniki, sta povezana. Oba namreč udejanjata izjemno pomembno tradicionalno razsežnost slovenske kulture, namreč usmerjenost v odnose. Skozi zgodovino so naši predniki prakticirali celo vrsto kulturnih rešitev, ki so jim kot majhni in revni etnični skupini omogočile preživetje. Ena od teh rešitev je usmerjenost v odnose. Gre za strategijo, po kateri je posameznikovo preživetje odvisno od vpetosti v mrežo družbenih odnosov, ki delujejo kot varovalka takrat in tam, ko posamezniku njegovo delo ne jamči preživetja. Naši predniki so živeli v specifičnih zgodovinskih razmerah, ki so vsem znane: bili so majhna etnična skupina, ki je bila pod nenehnim pritiskom germanizacije; večina se jih je preživljala s poljedelstvom na zemlji, ki je ni bilo veliko, niti ni bila prav kakovostna; in živeli so v vaseh. Ta dejstva so odločilno opredelila njihove preživitvene strategije. Preživetje v opisanih razmerah je namreč pomenilo tudi to, da posameznik ni mogel biti nikoli prepričan, ali bo od svojega dela lahko preživel. Zato si je bilo treba preživetje zagotavljati ne le z delom, temveč tudi z drugimi praksami. Ena od najpomembnejših je bila izgrajena družbena mreža, torej to, da si bil v dobrih odnosih z drugimi posamezniki iz svoje skupnosti. Dobri odnosi so namreč posamezniku – ob hkratnem obstoju nekaterih drugih tradicionalnih vrednot in praks, denimo vrednote redistribucije, ki je zahtevala, naj tisti, ki ima več ali preveč, da tistemu, ki ima manj ali premalo, in vrednote egalitarnosti – zagotavljali, da bo lahko preživel, če bo ostal brez zadostnega pridelka. Preživeti mu bodo pomagali tisti, s katerimi je v dobrih odnosih. Tovrstna logika pomeni tudi, da so se dobri odnosi z drugimi pokazali za varnejšo naložbo v lastno preživetje kot delo.

Slovenci tradicionalno pletemo socialne mreže
No, in tu smo pri referendumu. Na referendumu so Slovenci in Slovenke med delom in prostim časom izbrali prosti čas. Slovenci in Slovenke so se, pridni in delovni, kot so, namesto za delo odločili proti delu, za nedelo. Toda tak izbor je razumljiv. Ko so se Slovenke in Slovenci odločili za to, da se v nedeljo ne bi delalo, so se za to odločili z razlogom, ki je povezan z odgovorom na vprašanje, kaj v nedeljo počnejo Slovenci in Slovenke. Odgovor na to vprašanje se glasi: hodijo k maši; in/ali kuhajo nedeljsko kosilo, na katerem se zbere vsa družina; in/ali gredo z družino in prijatelji v hribe ali na izlet; in/ali s sorodniki in prijatelji praznujejo rojstni dan ali god; in/ali gredo z družino in prijatelji piknik; in/ali obiskujejo sorodnike in prijatelje; in/ali sorodniki in prijatelji obiskujejo njih … Če povzamemo: v nedeljo Slovenci in Slovenke gojijo odnose, pletejo družbene mreže, tiste družbene mreže, za katere so stoletja pokazala, da so za preživetje pomembnejše od dela. Tako je treba brati tudi izid tega referenduma: Slovenci in Slovenke so se med nedeljskim delom in nedeljskim nedelom odločili za nedelo, odločili so se za prosti čas, in to zato, ker v tem prostem času gradijo odnose, od katerih je njihovo preživetje odvisno bolj kot od dela. Kljub navidez drugačnemu videzu so se torej odločili preživitveno. Enako se odločajo današnji mladi, ko, resda z drugačnimi sredstvi, prek spleta, počnejo prav to: pletejo si družbene mreže, ne da bi v resnici vedeli, kaj počnejo in zakaj to počnejo. Za ustvarjanje svojih socialnih mrež uporabijo več časa kot njihovi vrstniki v Evropi, kar seveda pomeni, da se, kljub spletu, vedejo izrazito tradicionalno.

Daljnosežne posledice
Seveda ima tradicionalna slovenska usmerjenost v odnose še celo vrsto drugih razsežnosti in posledic, ki se ne kažejo samo v izidih referendumov in urah, ki jih mladi preživijo na spletu, marveč v celi vrsti družbenih in političnih praks, ki, resnici na ljubo, zelo zapletajo naše življenje. Ne samo, da imamo v Sloveniji tudi zdaj opraviti s posamezniki, ki svoj obstoj, preživetje in še marsikaj drugega dolgujejo prav svojim družbenim mrežam, pač pa je obstoj močnih neformalnih mrež v Sloveniji razlog za to, da formalne ustanove – od politike do prava – ne morejo delovati. Ali pa delujejo zelo slabo.

Vzajemna pomoč ohranja raven preživetja
Če se najprej ustavimo pri prvem dejstvu, je del zdajšnje slovenske stvarnosti povezan tudi s tem, da imajo tako rekoč vsi Slovenci in Slovenke razvite močne neformalne mreže, ki pomembno prispevajo k posameznikovim možnostim preživetja in seveda tudi k njegovi kakovosti. Prav zaradi tovrstnih mrež namreč del Slovencev in Slovenk, ki že živi v vsaj relativni, če ne celo absolutni revščini, še ohranja zavidljivo dostojno raven preživetja. Čeprav nimajo (dovolj) denarja, imajo še vedno popravljene strehe in vodovode. Zakaj? Ker si ljudje, ki oblikujejo neformalno družabno mrežo, pomagajo. Brezplačno. S svojim delom. Z delom, ki je Slovencem skozi stoletja jamčilo preživetje. In ki ni bilo – in tudi zdaj ni – plačano delo. Pač pa pomoč. Obveza vzajemne pomoči pa je, poleg obveze vzajemne lojalnosti, ena od najpomembnejših obvez neformalnih družbenih mrež. In prav to se je Slovence skozi zgodovino izkazalo kot ključno za preživetje. Ključno je tudi za preživetje danes. Zlasti za tiste, ki so revni.

Slovenske elite
Seveda je obveza pripadnosti, vzajemne pomoči na delu tudi pri neformalnih mrežah slovenskih elit. Kako so posamezniki, ki sodijo v slovenske ekonomske in politične elite, povezani prek neformalnih mrež, je bilo že večkrat objavljeno. Enako kot neformalne mreže varujejo revne in nemočne, varujejo tudi bogate in vsemogočne. To je tudi razlog, zakaj nikogar od njih, naj je kršil katerikoli zakon že, ni mogoče spraviti pred sodišče. Ali ga celo obsoditi. To se lahko zgodi le tistim, ki niso del resnično močnih in pomembnih neformalnih družbenih mrež. Ve se, koga Senica vabi na večerje. Zdaj tudi vemo, zakaj.

Zahodni tip demokracije ne more delovati
Močne neformalne mreže torej zelo ovirajo delovanje formalnih družbenih in političnih ustanov. Toda to ni nekakšna slovenska patologija. Nasprotno, povsod namenjajo prednost neformalnim mrežam pred formalnimi, saj so sankcije za kršitev pravil, ki veljajo v neformalni mreži – na primer sankcije zaradi opustitve pomoči ali nelojalnost – hujše od tistih, ki jih je posameznik deležen v primeru kršitev pravil v okviru formalnih mrež. Zato posamezniki povsod – tudi v ZDA in veliki Britaniji – namenjajo prednost obvezam iz neformalnih mrež pred obvezami iz formalnih mrež. Toda v Sloveniji je to dejstvo povezano z nekaterimi posledicami, ki jih v ZDA, denimo, ni. V Sloveniji prav zaradi moči neformalnih mrež ne more delovati zahodni tip demokracije. Kot tudi ne more zaživeti načelo strokovnih meril.

Družbeni pogoj za zahodni tip demokracije je namreč dovolj velika družba, v kateri posameznikove neformalne družbene mreže pokrijejo zanemarljivo majhen del družbenega prostora družbe. To pomeni, da v družbi obstaja dovolj velik oziroma večinski družbeni prostor, ki ga posameznikove neformalne mreže ne pokrivajo. Zato je v interesu slehernega posameznika, da v tem, z neformalnimi mrežami nepokritem delu družbenega prostora obstajajo še neka druga, dodatna družbena pravila, ki so formalna, za vse enaka. To je prostor tako zahodne demokracije kot tudi neodvisnega sodstva itn. Tega družbenega pogoja pa slovenska družba ne izpolnjuje. V Sloveniji neformalne družbene mreže posameznikov pokrijejo znatno večji, celo večinski del družbenega prostora. Slovenski problem je torej v tem, da zaradi majhnosti družbe ne obstaja večinski družbeni prostor, ki bi bil nepokrit z neformalnimi družbenimi mrežami. Ker tega prostora ni, tudi ni nujnega družbenega prostora delovanja zahodnih političnih in družbenih ustanov, katerih predpogoj je ta, z neformalnimi mrežami nepokriti družbeni prostor. To je razlog, zakaj pri nas zahodni tip demokracije, sodstva, nadzora … ne deluje. Zanj preprosto ni potrebnega družbenega prostora.

Lojalnost pred strokovnimi referencami
Enako kot tudi ni potrebnega družbenega prostora za uveljavitev načela strokovnosti. Načelo strokovnosti je mogoče uveljaviti le, če imamo – na primer pri zaposlovanju – opraviti s posamezniki, ki ne sodijo v isto družbeno mrežo kot tisti, ki odločajo o tem, komu bodo dali delo. Le tako lahko načelo strokovnosti pretehta nad načelom lojalnosti. Toda v Sloveniji zgolj izjemoma dobi delo tisti, ki ima boljše strokovne reference, če je njegov protikandidat nekdo, ki je pripadnik iste družbene mreže kot tisti, ki delo dajejo. Zato se mojim študentom ne zdi vredno dobro študirati, saj vedo, da delo dobiš po drugi logiki. Zato sama izgubljam delo, čeprav imam veliko boljše strokovne reference od osebe, ki naj bi prevzela moje delo. Vendar pa je ta oseba bolje omrežena. Če pa si bolje omrežen, strokovna merila niso pomembna. Vsaj v Sloveniji ne.

Ni vse izgubljeno
Ker torej živimo v domovini, v kateri neformalne mreže pokrivajo večino družbenega prostora, ne moremo pozapreti tajkunov. Ne moremo imeti zahodne demokracije. Ne moremo imeti delujočega pravnega sistema. Ne moremo zaposlovati najboljših. Ne moremo uveljaviti strokovnih meril. In še marsičesa drugega ne moremo. Kljub temu ni vse izgubljeno, in to zaradi najmanj dveh vzrokov. Prvič, če pri Slovencih ne more delovati zahodna demokracija, lahko deluje drugačna demokracija, namreč tista, pri kateri neformalne družbene mreže povečujejo njeno učinkovitost. To je neposredna demokracija. In drugič, vse še ni izgubljeno zato, ker bodo Slovenci in Slovenke, tako kot vsi ljudje tega sveta, še naprej tkali svoje neformalne mreže. In prek njih ter skozi njih preživeli. Kljub nedelujoči državi. Ki poskuša nekatere učinke teh mrež, denimo sosedsko pomoč, blokirati. Mladi pač sedijo za računalniki. In kot je pokazal primer Egipta, prav neformalne mreže rušijo tudi navidez vsemogočne oblastnike.

Na referendumu so Slovenci in Slovenke med delom in prostim časom izbrali prosti čas. V nedeljo Slovenci in Slovenke gojijo odnose, pletejo družbene mreže, za katere so stoletja pokazala, da so za preživetje pomembnejše od dela.

Današnji mladi prek spleta počnejo prav to: pletejo si družbene mreže, ne da bi v resnici vedeli, kaj počnejo in zakaj to počnejo. Za ustvarjanje svojih socialnih mrež uporabijo več časa kot njihovi vrstniki v Evropi, kar seveda pomeni, da se, kljub spletu, vedejo izrazito tradicionalno.

Enako kot neformalne mreže varujejo revne in nemočne, varujejo tudi bogate in vsemogočne. To je tudi razlog, zakaj nikogar od njih, naj je kršil katerikoli zakon že, ni mogoče spraviti pred sodišče. Ali ga celo obsoditi. Ve se, koga Senica vabi na večerje. Zdaj tudi vemo, zakaj.