Piše: Sonja Sentočnik v novi Vivi www.viva.si

Pravilnih in nepravilnih odgovorov ni
Gimnazijka Anja je ponosna nase. Pravkar je razredničarki predstavila svoj portfolio z dokazili o svojem napredku na področju kritičnega mišljenja, ki jih je zbirala od začetka šolskega leta. V razgovoru je Anja utemeljila, kaj je izboljšala.

Svojih ugotovitev ni oblikovala na pamet, ampak na osnovi gradiva in prilog v portfoliu – opisov svojega načrtovanja in izpeljave dejavnosti ter samoevalvacij in refleksij, ki jih je o svojih občutjih in novih spoznanjih zapisala po vsaki dejavnosti, ter povratnih informacij, ki jih je pridobila od sošolcev in učiteljev.

Anjino izobraževanje poteka v učnem okolju, v katerem si prizadevajo, da bi učence podprli pri razvijanju zmožnosti za uspešno in polno življenje v sodobni družbi. Za razliko od storilnostnih kultur, ki se osredotočajo na ocenjevanje in v katerih so za pridobivanje ocen zadolženi učitelji, je v Anjinem primeru za kakovost svojega učenja odgovorna učenka sama.

Ko ureja svoj portfolio in se pripravlja na predstavitev svojega napredka, mora Anja natančno poznati pričakovanja, pri predstavitvi pa dokazati, da se je sposobna učiti iz svojih napak ter pri izboljševanju svojega dela upoštevati povratne informacije iz različnih virov.

Anja dokazov za svoj portfolio ne bi mogla zbrati v tradicionalnem učnem okolju, v katerem je v središču učitelj, ki učencem razlaga vsebino iz učnega načrta, in jim posreduje svoje zaključke. Lahko, da bodo učenci čez čas znali v kontrolki zapisati pravilne odgovore, vendar ni nujno, da jih bodo tudi razumeli ter jih znali uporabiti v življenju.

Ker so le priča predaje gotovih resnic, so prikrajšani za priložnosti, da bi se do odgovorov dokopali z lastnim miselnim trudom, naučili strategij raziskovanja problemov, iskanja in presoje uporabnosti podatkov, kritičnega branja in luščenja bistva, posploševanja ter razprav z vrstniki in predstavljanja svojih idej.  

V Anjini šoli je pouk zastavljen problemsko, z njim učence usposabljajo za raziskovanje življenjskih tem, ki jih zanimajo in vznemirjajo. Učitelji usmerjajo učence v študij različnih virov, učijo pa jih tudi jasno in argumentirano predstavljati svoje misli ter pri njih razvijajo sposobnost odločanja na osnovi tehtanja različnih možnosti in perspektiv. Na leto interdisciplinarno obdelajo le nekaj večjih tem, ki jih izbere in načrtuje učiteljski zbor, pri čemer upoštevajo predloge učencev.

Te nato povabijo, da znotraj vsake krovne teme izberejo, kar jih zanima, nakar s pomočjo učiteljev načrtujejo globljo obdelavo in predstavitev. Namen takšnega dela ni, da se bi učenci dokopali do odgovorov, ki jih učitelji že poznajo – takšno napačno razumevanje problemskega pouka je razlog, da ga marsikdo pri nas zavrača, češ da je izguba časa – ampak da bi se dokopali do bogatejše palete spoznanj, ki so zanje smiselna.

V procesu pa bi razvijali veščine mišljenja, kritičnost, ustvarjalnost, vztrajnost in ostale zmožnosti, ki so nam potrebne v življenju. Življenjskost takšne šole je v zavedanju, ki ga deli učiteljski zbor, in ga želi vcepiti tudi učencem, da namreč svet ni črnobel in ne deluje poenostavljeno, da v njem ni pravilnih in nepravilnih odgovorov, saj 'odgovor', ki je morda pravilen v določeni situaciji, ni ustrezen v drugačnih okoliščinah in je zato bolj bistvenega pomena, da znamo 'odgovore' iskati in presojati ter sprejemati odločitve, ki so premišljene in etične, kar pomeni, da upoštevamo tudi njihove posledice.

V takšnem pouku niso najpomembnejše vsebine, ampak načini ravnanja z njimi. Učiteljica tako v Anjini predstavitvi vidi posebno vrednost v njenih popravkih, izboljšavah in refleksijah, v katerih so povzeta njena spoznanja – kaj bolje razume, kaj je opravila dobro in kje je imela težave pa tudi, kako jih namerava odpraviti.

S pomočjo portfolia Anja odkriva svoje nadarjenosti pa tudi področja rasti, ki pa v njej ne budijo obupa, ampak ji predstavljajo izziv in motivacijo za učenje. Učitelji ji bodo lahko nudili ustrezno podporo, saj njene težave ne ostajajo skrite, kot se to dogaja pri frontalnem podajanju, v katerem učitelj ne uporablja strategij za spoznavanje posameznega učenca.

Kljub številnim raziskavam, ki dokazujejo, da omenjeni pouk spodbuja navdušenje in strastno zavzetost za raziskovanje življenja in pojavov, pri nas vztrajamo pri pretežno frontalnem podajanju. Zato, ker menimo, da brez njega ni mogoče učencev pripraviti na maturo, zaradi katere v šoli nimamo časa za refleksije in portfolije.

Seveda je res, da bo učence po dolgih letih frontalnega pouka težko odvaditi pasivnosti, ki je udobna, čeprav intelektualno poneumlja. Da bi jim bile tudi v naših šolah na voljo učne priložnosti, ki jih je deležna Anja, bo treba še marsikaj postoriti – ne le na površini, ampak s sistemskimi posegi.

Sonja Sentočnik

Svet ni črnobel in ne deluje poenostavljeno, da v njem ni pravilnih in nepravilnih odgovorov, saj 'odgovor', ki je morda pravilen v določeni situaciji, ni ustrezen v drugačnih okoliščinah in je zato bolj bistvenega pomena, da znamo 'odgovore' iskati in presojati.