V novih Misterijih www.misteriji.si

Le majhen skupek celic odloča, kaj je v danem trenutku za rastlino najpomembnejše

Pelargonije, hortenzije in ciklame, pa tudi druge rastline razmišljajo z nogami. Ekipa italijanskega profesorja Stefana Mancusa iz firenškega botaničnega laboratorija dokazuje, da se razum rastlin skriva v koreninah, ki predelujejo misli, bijejo svoje bitke in navezujejo stike. Strokovnjaki njihov razum primerjajo celo z razumom žuželk. Možgani rastlin so tako rekoč v njihovih koreninah.

Mednarodni laboratorij za rastlinsko nevrobiologijo, kot se uradno imenuje firenški botanični laboratorij, je na pomenljivem naslovu: Ulica idej številka 30. Na prostranih poljih v okolici kraja Sesto Fiorentino v neposredni bližini Firenc se je pred desetletji rodil Mednarodni laboratorij za nevrobiologijo rastlin. Specializiran je za raziskave, ki malce spominjajo na znanstveno fantastiko, saj se tu ukvarjajo z inteligenco rastlin.

MILIMETRSKI MOŽGANI
Profesor Stefano Mancuso, pri štiridesetih je direktor laboratorija in hkrati profesor fiziologije za drevesne vrste na univerzi v Firencah, pravi, da so odkrili zelo majcene možgane, velike komajda kak milimeter. Možgane, ki so na vsakem vršičku korenine, so imenovali tranzicijska cona. Poudarja, da se ta mikroskopsko majhen predel razlikuje od celotnega sistema korenin po tem, da te celice slišijo in čutijo dogajanje v okolju. Najnovejše odkritje omogoča primerjavo vedenja rastlin z vedenjem žuželk ali mehkužcev.
Celice v tranzicijski coni uporabljajo podoben sistem kot ga imajo živali v možganih. S pomočjo nevrotransmitorjev, ki proizvajajo električne signale, pošiljajo sporočila sistemu korenin. Sposobne so tudi zelo kompleksnih odločitev.

Rastline še zdaleč niso negibne in nebogljene, kot se morda zdi. Za vsak gib, ki ga človek naredi v delčku sekunde, rastline potrebujejo ure in ure. Pri tem morajo rešiti številne probleme in včasih sprejeti zelo nasprotujoče si rešitve. Korenine morajo hkrati odgovarjati celi vrsti različnih zahtev: po kisiku, vodi, hranilnih snoveh, obrambi teritorija … Zahteve sprejemajo od različnih delov rastline. To jih sili, da se obračajo zdaj sem, zdaj tja. Torej mora drobceni del korenine odločati o tem, kaj je v danem trenutku za rastlino pomembno. Obnaša se kot možgani, ki se morajo ukvarjati s problemi preživetja, tega večnega problema vseh živih bitij na Zemlji.

Da so drobceni možgani rastline v resnici izjemno učinkoviti, kaže primer obrambe prostora. Če neka rastlina ukrade življenjski prostor drugi rastlini iste vrste, se ta lahko zelo "razjezi", vendar njena jeza ni tako huda, kot če bi ji to storila rastlina druge vrste. Profesor Mancuso pravi, da obstajajo znanstveni dokazi o tem, kako rastline uporabljajo kemično obrambo. Če kaka rastlina poskuša vdreti v teritorij druge, prva lahko izloči snovi, ki pomenijo zgolj opozorilo "Pazi, na mojem teritoriju si!" ali pa začne izločati za vsiljivca odvratne kemične snovi, ki pomenijo "Bi rada vojno? Pa jo imej!" Ugotovili so, da je povratna reakcija "napadene" rastline veliko hujša, če vsiljivka pripada drugi rastlinski vrsti.

RASTLINE RAZMIŠLJAJO
To je dokaz, da rastline na nek način razmišljajo, se odzivajo in borijo. Rastlina zbira informacije, da bi bila sposobna živeti dalje. Tako denimo oljka, ki lahko živi več sto let, izteguje korenine, da bi prišla do dušika, ki je zanjo tako mamljiv kot sir za miši. Da bi se dokopale do dušika, morajo neredko "obpluti" predel, kjer primanjkuje zraka, kar v ilovnatih predelih ni nikaka redkost. In to ne da bi se poškodovale, kar bi prizadelo celo rastlino. Številni eksperimenti so pokazali, da starejša ko je oljka, lažje obpluje takšen, zanjo neugoden teren. In verjetno prav po zaslugi pridobljenih izkušenj velikokrat učaka tako častitljivo starost.

Znanstveniki in znanstvenice Mednarodnega laboratorija iz Firenc se radi pohvalijo tudi s sadikami vinske trte, ki so jih v slabem mesecu vzgojili v svojem laboratoriju. Ne kanijo se ukvarjati z vinom, pač pa je trta zelo primerna za raziskovanje, saj so bile te plezalke zaradi njihove izjemno hitre rasti za raziskovalce zanimive že v Darwinovem času.
Prav hitrost je največja ovira, ki loči človeka od rastline, čeprav so znane tudi rastline, ki so hitre kot blisk. To so mesojede rastline, ki s cvetnimi listi lovijo žuželke.
Profesor Mancuso razlaga tudi o sindromu umikanja v senci: "Če na neko rastlino pade senca, ki ji le za deset ali dvajset minut zastre svetlobo, se rastlina sploh ne odzove. Če pa je senca trajna, se ji rastlina poskuša izogniti tako, da jo zaobide in si tako ponovno izbori svetlobo.

KAJ POTREBUJEJO RASTLINE, DA BODO DOBRO USPEVALE
Prijazne besede, glasbo, dotikajmo pa se jih raje ne.
Verjetno ste že slišali, da se ljubitelji cvetja s svojimi rožicami pogovarjajo in jih božajo. To seveda ni narobe, pod pogojem, da se človek zaveda, da ljubezen pomeni tudi spoštovanje zahtev tistega, ki ga ljubimo, oziroma tistega, kar ljubimo.

- Ne božajte jih. Božanje rastline se zdi kot dejanje naklonjenosti, vendar so raziskave na paradižniku in fižolu pokazale, da rastline, ki se jih neprestano dotikamo, rastejo počasneje, spremenjena pa je tudi odzivnost listov in korenin.

- Trta ljubi glasbo. Trditev, da se rastline odzivajo na zvok, je dokazana. Nekateri znani pridelovalci vina so prepričani, da glasba v vinogradu pripomore, da rastline hitreje rastejo, so bolj zdrave in manj občutljive za bolezni. Pridelovalci prisegajo predvsem na klasično glasbo, s frekvenco med 100 in 200 hertzi.

- Malo vode. S prekomernim zalivanjem rastlinam zagotovo ne ustrežemo. Rastline imajo zelo rade vlago iz zraka, ki pa jim jo v premočno ogrevanih stanovanjih pogosto odrekamo. Razen tega rastline, tako kot mi, potrebujejo zrak. Slednjega pa dobivajo skozi korenine. Če rastline preveč zalivamo, jih dobesedno dušimo.

- Rastline so inteligentna bitja. Kmetje to že dolgo vedo. Ni naključje, da v mnogih vinogradih trgatev spremljajo zvoki harmonike.