NOVICE Jima Humbla, 20. julij 2012
http://mmsnews.org

Boj tajnice Jima H. za življenje
(GRR oz. MMS(*1) izničil strup morskega biča in anafilaktični šok)

Predvčeraj se je med življenjsko nevarnim dogodkom pridobilo znanje, ki bo morda prišlo komu življenjsko prav. Osvojeno znanje vam posredujem zato, ker je dogodek tudi nas veliko naučil o glavni rudninski raztopini (po angleško MMS). Oseba, ki je prestala zadevno kalvarijo, škofinja Janet Hedlund, se zaveda, da je znanje, pridobljeno med njeno zdravstveno preizkušnjo, še kako pomembno za javnost, zato je namerno pripovedovala o svojem počutju, dokler ni slabi dve uri po usodnem vbodu padla v šok.

Zgodilo se je med nedeljskim popoldanskim kopanjem v Mehiškem zalivu, ravno v trenutku, ko je Janet prihajala iz vode. Bilo smo štirje, Janet, John Parker, njegova soproga Richelle in jaz, Jim Humble. Iz vode smo prihajali skupaj, v skupinici. Nenadoma je Janet rekla, da jo je nekaj zbodlo v gleženj in se oprijela Johna, ki je bil takrat poleg nje; noga ji je takoj otrpnila in ohromela. John ji je s soprogo, ker sta bila najbliže Janet, pomagala priti le dober meter iz vode in jo odložila na pesek. John jo je takoj dvignil v naročje in jo odnesel nekaj stopnic gor proti hiši, kjer je bil nizek in širok cementni zid ter jo položil nanj.

Janet je rekla, da jo cela otrpla noga začenja vse močneje boleti in sicer tako močno kot še nikoli dotlej. Noge ni mogla niti premakniti in kričala je od bolečine, če se je kdo od nas le dotaknil noge.

Takoj sem ji hotel pripraviti napitek z GRR, a glej smolo – s sabo nismo bili prinesli niti kapljico GRR. Enostavno smo bili sedli v avto in se odpeljali na plažo. Janet se je spomnila, da je bila tik pred odhodom pripravila stekleničko razpršila in k sreči sem bil tudi jaz pripravil eno. V Janetini steklenički je bilo približno 30 kapljic GRR v 0,85 dcl vode, medtem ko je bilo v moji steklenički dobrega pol decilitra vode z 20 kapljic GRR. Težko je trditi z gotovostjo, vendar je to morda rešilo Janet življenje, saj je rekla, naj ji njeno stekleničko z raztopino GRR zlijemo v kozarec in do vrha napolnimo z vodo, da ga bo spila. Torej je približno 10 minut po strupenem vbodu spila odmerek 30 kapljic GRR. Takoj zatem smo jo odnesli v avto, da se odpeljemo domov.

Po podatkih revije National geographics se na leto menda zgodita le 2 ali 3 smrtni primeri zaradi strupenega vboda morskega biča(*2) po svetu. Vendar ni bilo treba veliko poizvedovati naokoli in izvedeli smo, da je ena sama bolnišnica v državi Kolumbiji na leto zabeležila več kot 8 smrtnih primerov zaradi vboda morskega biča. Druge bolnišnice v Kolumbiji in v več sosednjih državah beležijo podobno število primerov. Videl sem na tisoče bolnikov in lahko z gotovostjo zatrdim, da je bila Janet v hudih zdravstvenih težavah.

Preden je Janet spila odmerek GRR, se je bila že začela tresti. Ko je segla po kozarcu, jo roka skoraj ni ubogala, a je med držanjem kozarca obvladala njeno tresenje in spila ves odmerek 30 kapljic GRR. Čez nekaj trenutkov je tresavica malo popustila. Janet je malo odleglo. Takoj smo pospravili svoje stvari, da se odpravimo nazaj v mesto, kjer smo imeli zalogo GRR. John in Richelle sta napravila Janet obkladek iz bentonitne gline in ji ga položila na vbodno rano. Svojo stekleničko za razprševanje z 20 kapljic GRR sem izpraznil v kozarec in dodal vodo, da je Janet med vožnjo domov vsakih 10 minut odpila približno 0,3 decilitra odmerka. Vožnja je trajala približno eno uro, s tem da je John vozil tako hitro, kot je le mogel v gostem prometu in da obenem ni ogrožal varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu.

Med vožnjo se je Janet stanje spreminjalo in občasno se je močno tresla, vendar se je zdelo, da so požirki odmerka z 20 kapljic malo umirjali tresavico. Razume se, da je bila Janet prestrašena, vendar je kljub temu sproti pripovedovala, kako se počuti in kaj se je po njenem mnenju dogajalo s telesom. Veke enega očesa so ji začele trzati, telo in noga pa sta postajala vse bolj vroča. Tako hudo jo je bolelo, da je enkrat ali dvakrat rekla: "Ne morem več zdržati." Richelle, ki ji je podpirala glavo, je rekla: "Zdrži, dokler ne pridemo domov!"

Ko smo prispeli, je John, ki je zelo močan možak, odnesel Janet v hišo in jo položil na masažno mizo, kjer smo infrardečo svetilko za segrevanje usmerili na vbodno rano in Janet nataknili masko za vdihavanje kisika iz običajne jeklenke s kisikom. Zgleda, da ji je kisik zelo dobro del, saj se je malo umirila, a kljub temu se je zdelo, da bo padla v šok. Ogrevanje vbodne rane z infrardečo svetlobo je malo blažilo bolečino, vendar se je zdelo, da se strup počasi širi po nogi navzgor.

Po prihodu domov sem skrb za Janet prepustil Johnu in njegovi soprogi, sam pa šel pripravit injekcijo raztopine klorovega dvokisa (po angleško CDI(*3)). Priprava RKD za vbrizgavanje je zelo preprosto, saj sem jo že večkrat pripravljal, zato je bila hitro nared.  V stekleničko sem dal slabega 0,3 decilitra GRR in prav toliko vode s 50-odstotno solno kislino. V cuclju na vrhu stekleničke je bila luknja, v katero sem vtaknil poliuretansko cevko, njen drugi konec pa v stekleničko, polno vode. Iz stekleničke z mešanico GRR, vode in kisline je v nekaj sekundah začel izhajati plin klorovega dvokisa, se po cevki odvajal v stekleničko z vodo in se v njej raztapljal. (Če boste kdaj sami poskusili pridobivati RKD, morate pustiti stekleničko z vodo odprto, da jo ne raznese.)

V manj kot pol ure po prihodu domov sem že imel stekleničko RKD z gostoto 3000 delcev klorovega dvokisa v milijonu vodnih delcev; to preverjam z ustreznimi testnimi lističi. Dobljeni RKD sem dodal nekaj kapljic natrijevega klorita in tako dobil raztopino za vbrizgavanje (klorit zviša pH raztopine do 5,2 in s tem prepreči njeno kemično razkrajanje). Nisem imel pH-lističev pri sebi, a sem upal, da je pH-vrednost raztopine približno prava, kar pa trenutno niti ni bilo pomembno, saj sem vedel, da bo RKD učinkoval, čeprav morda nisem dodal pravo količino klorita. V glavnem, natrijev klorit toliko zviša pH-vrednost raztopine, da ob stiku s tkivom ne zaboli, a slednje je bilo Janet prav malo mar.

Janet je medtem že ohromela. Telo jo preprosto ni več ubogalo, tako da niti glave ni mogla več držati pokonci. John in Richelle sta menila, da Janet preti živčni šok.

Pri sebi doma vedno hranita zalogo GRR in potrebne medicinske pripomočke, med drugim tudi 5-mililitrske brizge z najtanjšo iglo, ki se običajno uporablja za dajanje injekcij. V tako brizgo sem dal samo mililiter RKD gostote 3000 delcev/mln., ki sem jo bil maloprej pridobil.

Vedel sem, da igle vzbujajo Janet grozo. Preprosto se jih na smrt boji, vendar sem ji pokazal najtanjšo iglo in rekel, da ji bom dal injekcijo v nogo. Niti približno ni mogla ugovarjati in je le rahlo pokimala z glavo. Bentonitna glina je prekrivala vbodno rano, vendar sem lahko ocenil, kje je dober centimeter stran od rane. Tam sem nežno porinil iglo v tkivo, dokler ni, približno dober centimeter globoko, zadela kost, in nato vbrizgal mililiter stabilne RKD. Bolečina se je približno tri sekunde še krepila, potem pa popustila 90%-no. Izraz na obrazu Janet se je popolnoma spremenil. Ni minilo niti 30 sekund, ko je že sedla pokonci. Skoraj jo ni več bolelo, vrnila se ji je telesna gibljivost in rekla je z nasmehom: »To je najbolj neverjetna stvar, ki sem jih kdajkoli doživela. Skoraj me ne boli več. "

Običajno GRR, RKD in injekcija RKD učinkujejo hitro. Včasih hitreje, kot bi si kdo mislil, da je sploh možno. Ni dvoma, da je pri Janet strup oblival sam živec, ki povezuje stopalo z nadzornim središčem v možganih, saj je z izničenjem strupa takoj minila hromost in seveda tudi bolečine, ki jih je strup povzročal.

Seveda je v telesu Janet še vedno precej strupa, ki še vedno malo boli in ga mora telo premagati, vendar to le potrjuje dejstvo, da je včasih potrebno več kot le uživanje velikih odmerkov. Včasih je treba v okuženo mesto ali prizadeti del telesa vbrizgati dovolj klorovega dvokisa, da uniči strup. Prizadeto območje včasih ne dobi dovolj GRR s krvjo iz črevesja. V takem primeru je edina rešitev vbrizganje RKD.

Čeprav je Janet prvi dan po vbodu morskega biča še vedno šepala, je drugi dan že hodila skoraj povsem brez težav. Vse kaže, da je Janet verjetno alergična na vbod morskega biča, ker se njeno telo skrajno burno odziva tudi na čebelji pik in druge podobne strupe, zato bi bil vbod morskega biča verjetno usoden zanjo, če ne bi bilo GRR. Nikoli dotlej še nisem videl tako hudega telesnega odziva.

Pozdravljam vas, kot že doslej, z ljubeznijo!
nadškof Jim Humble

* * * * *

julija 2012 poslovenil in opombe dodal Mitja Fajdiga
fajdiga.mitja@gmail.com