Če hočeš biti podoben morju,
moraš prišepetavati pesku,
govoriti potiho s slanimi usti,
okusiti ga moraš,
napolnjenega s šumi,
se vanj potopiti,
v prozorne globine modrine,
utripati z ikrami,
prisluhniti glasovom školjke
in se s prsti dotakniti
svoje soli v njem.

Tam sta dve življenji –
eno sončno na skali,
drugo v globinah morja,
ki ležita v tebi
in utripata v paru.


Nemirni veter te odnaša
med cvetoče veje
tvojega cvetnega prahu
in med valovanje krvi
davnih spominov,
ki se rišejo v otoplitvah
ledene dobe,
v velikem zbiralniku ljubezni.
Žile tlijo in odnašajo žerjavico
v morje tvojega življenja,
kakor da bi živel iz morja
in za vračanje vanj.