KO GLEDAM JEZÉRA, KALUŽE IN MLAKE,
OGROMNE, PROSTRANE, VELIKE VZPETINE,
NASPROTI PA GLEDAM KRNIŠKE SKALNJAKE*,
POMISLIM – KOROŠKE ZELENE MOKRINE
ŠE VEDNO POLETI SO POLNE DOMAČE ŽIVINE;
PASTIRJI SO KRAVE IN OVCE TJA GNALI -
POMISLIM NA DEDKOVE STARE SPOMINE:
SLOVENSKO SO PELI , SLOVENSKO ŽEBRALI

KJER SMUČARJI VIJEJO SVOJE CIK-CAKE,
MOKRINE, BLEŠČEČE OD SNEŽNE BELINE
GOSTIJO POPOTNIKE– TAKE IN TAKE.
SMUČINE SE VIJEJO PRAV DO DOLINE
OD KODER JIH GONDOLA VRNE V VIŠINE.
AVSTIJCI MOKRINE SO NASSFELD NAZVALI,
VSEENO ŠE DOLGO PRADEDJE Z DOLINE
SLOVENSKO SO PELI, SLOVENSKO ŽEBRALI.

POSLUŠAM SLOVENCE IN BRATE SLOVAKE:
NEKOČ RAZDVOJIL NAS JE MEČ ZGODOVINE.
POSLUŠAM KOROŠKE ŽENICE, MOŽAKE;
MED NJIMI LE MALOKDO REČE » MOKRINE«;
OSTALO JE MALO SLOVENSKE MANJŠINE.
PRADEDI PA NASSFELDA NISO POZNALI -
BILE SO MOKRINE, PROSTRANE STRMINE -
SLOVENSKO SO PELI, SLOVENSKO ŽEBRALI

NEDAVNO PASTIRČKI SO TAMKAJ JOKALI
IZ JEZE, OD ŽALOSTI IN BOLEČINE
TEPENI. KER NEMŠČINE NISO ŠE ZNALI*
SLOVENSKO SO PELI, SLOVENSKO ŽEBRALI

Na prostranih, visokih gorskih pašnikih je veliko majcenih jezerc in velikih »luž« s čisto vodo – zato so jih naši dedje imenovali Mokrine

Dedek Ožbe, doma iz Koroške v Avstriji, mi je pravil, kako so v šoli šibali in pretepali otroke, ker niso govorili nemško. Če so spregovorili slovensko, je pela šiba – toda nemško niti razumeli niso – še manj so seveda zmogli govoriti neznani jezik! Iz šole so se vračali pretepeni, žalostni, nekateri objokani…..
Alenka Dobeic