Mož z Orienta je nekoč potoval po svetu, da bi našel najbolj modrega guruja. Izvedel je, da ta guru živi v votlini, visoko v Himalaji.

Tako je natovoril konja z vsem potrebnim in se odpravil preko gora in preko puščav in po večih mesecih potovanja je prišel do vznožja visoke gore. In vodil je konja navzgor po ozki stezi med globokimi razpokami, dokler ni prišel do votline.

»Si ti tisti guru, ki je po vsem svetu znan po svoji modrosti?«, je vprašal starca, ki je sedel v votlini. Starec se je dvignil na noge, odšel ven na dnevno svetlobo, se zagledal v prišlekovo obličje in dejal:

»Da, znan sem po svoji modrosti. Kaj bi rad vprašal?«

»Modri starec, kako naj tudi jaz postanem pameten? Kje naj najdem modrosti?«

Modri stari guru je za trenutek strmel v popotnikove žalostne, zaskrbljene oči, nato pa mu je odgovoril z vprašanjem:

»Kje pa lahko najdeš svojega konja?«

Nato se je obrnil in odšel nazaj v votlino.

Odgovor je jasen: tako kot je imel popotnik konja vseskozi s sabo, tako imamo sposobnost, da bi bili modri, vedno s seboj. Edini kraj, kjer lahko najdemo modrost, je torej v nas samih.

Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo
Robert H. Schuller