Bila je hudo obupana. Njenega dragega sina je pravkar ubil sovražnikov meč. Klečala je pred modrecem, jokala in upala na tolažbo. Modrec je več ur poslušal njen jok, nato je poslušal njeno pripoved o sinu in o praznini njenega življenja po sinovi smrti.

Končno je modrec nežno spregovoril: »Žena, nimam te moči, da bi osušil tvoje solze. Lahko pa te naučim, kako jih narediš svete.« Nihče se ne more izogniti trpljenju. Pa vendar, ali bi se morali?

Ne, saj je pogosto pot trpljenja sveta, potrebna da zaceli bolečino na svetu. Celjenje povzroča trpljenje, pa vendarle je celjenje tisto, ki zapre rane. Moramo se naučiti, da razloge kot balzam nanašamo na svojo nesrečnost. Tako bo postala znosna.

»To, kar gosenica imenuje konec sveta, modrec imenuje metulj.«
Richard Bach

KS