Najmogočnejše zdravilo se skriva v nas samih. Moč naših misli pri zdravljenju bolezni in ozdravitvi je naravnost osupljiva! Lahko nam ublaži bolečino, okrepi imunost in pospeši okrevanje, ali pa resno poslabša stanje. Telo doživlja tisto, v kar um verjame. Vsak dan smo bliže odgovorom na enega največjih misterijev v medicini – placebo učinek.

Prepričanje, da nam bo predpisano zdravljenje pomagalo, čeprav je lažno, lahko ublaži tegobe, še zlasti bolečino, nespečnost, tesnobo, depresijo, visok krvni tlak, motnje prebave in urinarnega trakta. Toda moč uma ima tudi svojo mračno stran – dvom v učinkovitost terapije in strah pred stranskimi učinki lahko stanje tudi poslabšajo. Znani so primeri neverjetnih popolnoma nerazložljivih ozdravitev, kot tudi takih, ko so ljudje umrli brez očitnega razloga – samo zato, ker so bili prepričani, da so na smrt bolni.

Pozitivna in negativna prepričanja dokazano vplivajo na zdravje. Ta dva fenomena v medicini imenujejo učinek placeba in noceba. Placebo učinek prinaša olajšanje od tegob pod vplivom našega prepričanja v zdravilnost terapije, čeprav je ta nima. Beseda placebo izvira iz latinske besede placere, kar pomeni biti všečen oziroma v dobesednem prevodu iz biblijskih psalmov »zadovoljil bom« (Gospoda). V 19. stoletju začnejo placebo uporabljati za primere, ko dajo pacientu zdravilo bolj zato, da bi ga zadovoljili, kot da bi ga pozdravili.

To nekateri zdravniki počnejo še danes, če denimo pri virusnih okužbah predpišejo antibiotik, da pacient ne bi imel občutka, da zanj niso ničesar naredili. Drugi se k temu zatečejo, če denimo ne znajo postaviti prave diagnoze in nimajo na voljo preverjenih zdravil ali pa so izčrpali vse terapevtske možnosti. Vsi ti zdravniki zavestno »prevarajo« paciente z namenom, da bi ozdraveli.

»Samo« placebo
Izraz placebo zajema vse tiste mehanizme samoozdravitvene moči narave in uma, ki jih še ne razumemo popolnoma. Je eden najpogosteje uporabljanih pojmov v medicini in zdravljenju. Številni ga uporabljajo za različne namene in vsak ima drugačno definicijo zanj. Večina ob omembi besede placebo naprej pomisli na sugestijo, za katero številni prisegajo, da v sebi nosi moč prave ozdravitve, medtem ko ga drugi povezujejo z domišljanjem, nečim nestvarnim, torej neobstoječim. Zlasti je takšno razumevanje prisotno pri tistih, ki ne priznavajo nobene vrednosti alternativnim pristopom k zdravljenju. Ko rečejo, da je nekaj »samo« placebo, v resnici želijo reči, da je brez vsakršne vrednosti. In vendar v velikem odstotku primerov sledi izboljšanje stanja in ozdravitev. Po nekaterih ocenah je zanj dovzetna okoli tretjina vseh ljudi. 

Začetek raziskovanja
Zanimanje znanosti za fenomen placeba izvira iz dobronamerne preslepitve, po kateri je posegel ameriški anestetik Henry Beecher med zavezniško invazijo na južno Italijo v drugi svetovni vojni. Ko je morfija zmanjkalo, je Beecher ranjencem dajal slano raztopino in se delal, da jim daje morfij. Presenetljivo je tudi lažen analgetik ublažil bolečine pri skoraj polovici ranjencev, Beecher pa je to pripisal učinku pozitivne sugestije. Pravilno je tudi sklepal, da je k hitrejšemu celjenju ran prispevalo njihovo dojemanje poškodbe, saj so vedeli, da se ne bodo vrnili na fronto, temveč da odhajajo domov, in sicer kot junaki. 

Neverjetni primeri ozdravitve
V kasnejših desetletjih so izvedli številne poskuse s ciljem merjenja in pojasnitve placebo učinka. V sklopu harvardske šole medicine deluje raziskovalni center, ki proučuje ta učinek v človeškem organizmu. V eni od raziskav na obolelih za sindromom razdražljivega črevesja je pri dobrih 44 odstotkih pacientov prišlo do izboljšanja po lažni terapiji z akupunkturo, med katero so igralci naključno zabadali iglice. V skupini, v kateri je bil »strokovnjak« za akupunkturo s pacienti še posebej skrben in pazljiv, je kar 62 odstotkov ljudi izjavilo, da jim je bilo po »tretmaju« bolje.

Med raziskavo placebo učinka na univerzah v Michiganu in Princetonu so prostovoljcem v roko spuščali šibke električne impulze ter pri tem snemali njihovo možgansko aktivnost. Občutke bolečine, o katerih so poročali, je spremljala povišana možganska aktivnost. V glavnem delu poskusa so nekaterim rekli, da jim bodo roko namazali s sredstvom, ki bo preprečilo bolečino, nanesli pa so jim običajno kremo za sončenje. Tokrat so prostovoljci izjavili, da so jih električni impulzi manj boleli, posnetki njihove možganske aktivnosti pa so temu pritrdili. Torej se niso lagali. Ne le da so bili njihovi nevroni za bolečino manj aktivni, temveč so njihovi možgani za nameček izločali analgetske snovi, kot da bi zaužili dejansko protibolečinsko sredstvo.

Raziskava, objavljena v reviji American Journal of Psychiatry, je pokazala, da je številnim obolelim za različnimi oblikami depresije placebo učinek prinesel olajšanje v podobnem odstotku kot dejanski antidepresivi. 
Nekateri primeri učinkovitosti placeba so bili povsem nepričakovani. V Venezueli so denimo astmatičnim otrokom ob zdravilu skozi inhalator dajali vonjati aromo vanilje dvakrat dnevno, čeprav ta nima nobenega biološkega učinka proti astmi. V nadaljevanju poskusa so odstranili zdravilo, toda kar pri tretjini otrok je že samo vohanje vanilje izboljšalo dihanje. 

Odmeven je bil tudi poskus, v katerem so ljudem na bradavice nanesli intenzivno obarvano snov, pred tem pa so jim rekli, da bodo bradavice izginile, ko bo barva zbledela. Čeprav barva ni imela nobenih medicinskih lastnosti, so pri kar 70 odstotkih bolnikov bradavice dejansko odpadle.

Uspeh operacije, ki je ni bilo
Študija v Teksasu je dokumentirala osupljive učinke lažne artroskopije kolena, opravljeni v popolni anesteziji. Del pacientov so dejansko operirali, pri čemer so s posebnim orodjem pacientom operirali kolenski sklep skozi majhno režo. Na izbranih pacientih so za potrebe študije izvedli lažno operacijo ter jim na kolena zgolj naredili tri reze, identične tistim, ki so jih dejansko operirali. Ko so se pacienti prebudili iz anestezije, so jih kirurgi pustili v prepričanju, da so jih resnično operirali. Po dveh letih so tisti, ki so bili na fiktivni operaciji, enako zadovoljni s stanjem kolena kot tisti, ki so jih zares operirali.

Dvojno slepe raziskave
Placebo učinek se pojavlja ne le pri lažni terapiji, temveč tudi pri dejanski. Če pacient dobiva pravo zdravilo, ob tem pa ga zdravniki še bodrijo in mu govorijo, da se bo zaradi tega počutil bolje, bo v resnici doživel veliko večje izboljšanje, kot če zgolj dobiva zdravilo brez ohrabritve. Zaradi uvida, da pozitivna sugestija močno vpliva na stanje številnih bolnikov, medicinska stroka sklepa, da je potrebno razločiti placebo učinek od učinka dejanske terapije.

Zato je pred odobritvijo vsakega novega zdravila oziroma terapije potrebno z vrsto testiranji pokazati, da ima terapija večji učinek od placeba, saj ga v nasprotnem primeru ne bodo odobrili. V ta namen se med testiranjem novih zdravil skupini prostovoljcev daje dejansko zdravilo, ki ga testirajo, drugi, kontrolni skupini pa lažno zdravilo oziroma placebo. Odločitev o tem, kdo bo dobil pravo zdravilo in kdo placebo, sprejemajo vodje raziskave, ki niso v stiku ne z zdravniki ne s pacienti. Takšne raziskave se imenujejo dvojno slepe, saj sodelujoči ne vidijo oziroma ne vedo, kdo je kaj dobil.

Mehanizmi delovanja
Zdravniki placebo učinek imenujejo tudi naravni sistem zaščite človeškega organizma. Po teoriji pričakovanja, ki so jo razvili kognitivni nevropsihiatri, placebo učinek deluje na temelju tistega, kar se pričakuje v neposredni prihodnosti. Če je pričakovanje pozitivno, bo privedlo do izboljšanja zdravstvenega stanja.

Placebo učinek je povezan s spremembami v možganski kemiji, do katerih prihaja zaradi ohrabrujočih informacij, ki jih zdravnik nameni pacientu (»to zdravilo vam bo pomagalo«). Ko pacient dobi sredstvo, za katero je prepričan, da mu bo pomagalo, njegovi možgani začnejo izločati endorfine, dopamin in druge snovi, ki blažijo bolečino in dvigujejo razpoloženje ter s tem krepijo imunski sistem, vse to pa so ključni stebri naše obrambe pred boleznijo.

Novejša znanstvena disciplina, imenovana psihonevroimunologija (PNI), ki proučuje vpliv različnih psiholoških stanj in obnašanj na spremembe imunskega odgovora, ponuja kar nekaj uvidov v mehanizem delovanja placebo učinka. Naše misli in psihično življenje povzročajo nevro-imunske biokemične spremembe, ki vplivajo na celotno fizično telo in lahko vodijo do sprememb na telesni ravni. Tako nastajajo bolezni, v obratno smer pa vodi pot do ozdravitve. PNI daje odgovore, kako deluje placebo, pomaga pa nam razumeti tudi številne druge pozitivne rezultate, ki so posledica alternativnih terapij, saj med njimi ni jasne razmejitve.

Moč uma premaga zdravilo
Drugo razlago ponuja model pogojnega refleksa, ki je naučeni odgovor na medicinski poseg. Pretekle izkušnje, ko so nam tablete pomagale ozdraveti, ali stik z belo haljo, delujejo kot pogojevalna spodbuda (primerjava z zvoncem kot sprožilcem refleksa v Pavlovem poskusu s psi). To pomeni, da vsak naslednji stik z zdravnikom ali ponovno jemanje tablet refleksno sproži proces izboljšanja oziroma placebo učinek. 

Dokaz za to ponuja naslednji nadvse zanimiv poskus. Psu so ob zvoku zvonca dajali injekcijo acetilholina, snovi, ki zniža krvni tlak. Z večkratnim ponavljanjem so ustvarili pogojni refleks – psu se je znižal tlak že, ko bi zaslišal zvonec, četudi mu niso dali injekcije (podobno kot so se psi v Pavlovem poskusu začeli sliniti že ob zvoku zvonca tudi brez hrane). Zanimiv je zlasti nadaljnji potek poskusa. Psu, ki so mu ustvarili omenjeni pogojni refleks, so nato ob zvoku zvonca dali injekcijo adrenalina, ki krvni tlak poviša. 

Rezultat je bil osupljiv. Ob zvoku zvonca se je psu kljub injekciji adrenalina tlak znižal, namesto, da bi se povišal. Placebo učinek je bil torej močnejši od farmakološkega delovanja adrenalina. Ustvarile so se nove nevronske povezave, ki so privedle do drugačnega notranjega nevrokemičnega odgovora, ki je premagal delovanje snovi, injicirane od zunaj.

Zdravilne barve in oblike
Ni vseeno niti, kako je »zapa-kirana« preverjena terapija. Da bi kar najbolj povečali učinek zdravila, zlasti kapsul, farmacevti prilagajajo njihovo barvo in obliko. Za antidepresive je najboljše, da so rumene ali oranžne barve, saj so to optimistične barve, ki spominjajo na sonce, poletje in toplino. Rdeča barva je primerna za stimulativna sredstva, zelena je najboljša za blažilce tesnobe in hipnotike, bela pa za zdravila proti prebavnim tegobam in razjedam. 

Za učinkovitost so pomembni in učinkoviti tudi privlačna imena zdravil, ugled proizvajalca in število odmerkov. Več manjših odmerkov dnevno deluje močneje kot en sam, čeprav gre za enako skupno količino zdravilne učinkovine. Kapsula bolj deluje od tablete, še »učinkovitejša« je injekcija. Bolj ko je postopek invaziven in cenovno dražji, večji je zdravilni učinek. Vsakič, ko bolnik vzame zdravilo, ki mu zaupa, vzame tudi odmerek placeba.

Težave s placebom
Po vseh teh primerih utegnete pomisliti, da imajo nemara prav vsi tisti, ki govorijo o »mentalni moči« in ozdravitvi s pomočjo »pozitivnega razmišljanja«. Žal je resnica veliko bolj kompleksna. Prva težava je začasnost. Prepričanje lahko odpravi simptome, toda pogosto le na kratko – možgani lahko sami rinejo in vlečejo nekaj časa v pričakovanju pomoči različnih pristopov, zdravila, elektrode ... toda če tega ne dobijo, po določenem času »pomoč skozi prepričanje« ne zadostuje več, da bi premagala fizične omejitve poškodovanih tkiv.

Druga težava je nepredvidljivost – občasno se ljudje, četudi vedo, da gre za placebo, kljub temu močno odzivajo, medtem ko nekateri ljudje, ki iskreno verjamejo, da jim bo resnično zdravilo pomagalo, nanj ne reagirajo. Možnosti ponovitve placebo učinka so zato izjemno majhne in nikoli ni mogoče predvideti, kako se bo posamezen pacient odzval.

Začasnost, nedoslednost in nepredvidljivost pomembno otežujejo razumevanje in uporabo placeba. Za sodobno medicino ima placebo večinoma neprijeten učinek, je nekaj, kar zahteva dodatne mukotrpne študije in preverjanja. Če sladkorček v tableti lahko do neke mere pozdravi človeka, kako potem lahko vemo, kolikšen je učinek dejanske tablete? Potrebna so neskončna preverjanja, ki primerjajo učinkovitost pravega zdravila s placebo učinkom.

Zato se v sodobni medicini placebo ne more pogosto uporabljati, vsaj ne učinkovito – če zdravnik pacientu reče, to je sladkorna tabletka, ki nima nobenega učinka, toda če boste resnično verjeli, da vam bo pomagala, vam bo tudi pomagala – ta pacient zagotovo ne bo deležen placebo efekta. Nekateri zdravniki se lahko občasno zlažejo in pacientu rečejo, da so mu dali zdravilo, pri čemer so mu predpisali sladkorno tabletko – toda sistematična uporaba placeba je praktično nemogoča.

Zlobni brat dvojček
Placebo pa ima tudi zlobnega brata dvojčka, imenovanega nocebo. Medtem ko pozitivna sugestija dviguje razpoloženje in krepi imunost, kar privede do izboljšanja splošnega stanja, ima negativna sugestija ravno nasprotni učinek, tudi pri dokazano učinkovitih terapijah. Če bolnik sliši, iz neznanja ali zlobe, da mu predpisano zdravilo morda ne bo pomagalo ali da mu bo povzročilo resne stranske učinke, se bodo njegove možnosti za okrevanje drastično zmanjšale. 

Tako kot placebo ima tudi nocebo latinski izvor in pomeni »škodilo bo«. Kako močno negativna sugestija vpliva na zdravstveno stanje, je pokazal že eksperiment z začetka dvajsetega stoletja. Ljudje, alergični na vrtnice, so doživeli alergično reakcijo že, ko so jim pokazali umetne vrtnice.
V neki ameriški raziskavi so sodelujočim rekli, da jim bodo skozi glavo spustili blag električni tok, ki jim utegne povzročiti rahel glavobol. Čeprav jim skozi elektrode na glavi niso spustili niti enega volta elektrike, jih je kar 67 odstotkov začela boleti glava.

Na Japonskem so se zdravniki tridesetim prostovoljcem ene roke dotikali z nenevarno rastlino, druge pa s strupenim bršljanom, povedali pa so jim ravno obratno – in skoraj vsi so poročali, da jih je pekla roka, izpostavljena nenevarni rastlini, in le dva na roki, ki se jo je dotaknil bršljan. Sugestija je bila torej močnejša od bršljanovega strupa.

Nevarna dr. Google in seznam stranskih učinkov
Tako kot se placebo lahko zgodi tako pri lažnem kot pri pravem zdravilu, opozarjanje na stranske učinke poveča možnost njihovega pojavljanja tudi pri pacientih, ki sploh niso prejeli pravega, temveč lažno zdravilo. V kliničnih raziskavah zdravniki opozorijo vse paciente na morebitne neželene učinke zdravila, ki ga preiskujejo. Opisani neželeni učinki doletijo okoli četrtino pacientov iz kontrolne skupine, čeprav zdravila pravzaprav sploh niso dobili, temveč lažno tableto. Tudi tiste, ki s tableto zaužijejo navaden sladkor, lahko doleti izčrpanost, vrtoglavica, bruhanje, mišično oslabelost, zvenenje v ušesih, motnje spomina in druge težave, česar ni mogoče drugače pojasniti kot z delovanjem negativne sugestije v obliki opozoril o stranskih učinkih. Zato bi bilo priporočljivo, da zdravniki dobro premislijo, pred katerimi stranskimi učinki bodo opozorili paciente.

Nocebo je namreč lahko tako močan, da povzroči celo smrt. Pri tem je osupljivo to, da ti, izjemno sugestibilni ljudi, ne umrejo zaradi tistega, kar se jim je, ali ni zgodilo, temveč zato, ker so bili prepričani, da jih bo to ubilo. Pričakovanje smrti je lahko pogubno tudi za paciente, ki jim zdravniki ali literatura, ki so jo preučili, sugerirajo, da trpijo za neozdravljivo boleznijo. V tej vlogi je lahko tudi čedalje bolj nevarni dr. Google. Ob kakšni zdravstveni neprijetnosti vas namreč seznam morebitnih zadetkov, ki ste jih »poguglali«, lahko povsem prepriča, da ste resno bolni. 

Raziskava, objavljena v reviji The American Journal of Bioethics, odkriva biološko ozadje noceba. Enako kot v primeru placeba, ko možgani izločajo dopamin in endorfine, ki dvigujejo razpoloženje in blažijo bolečino, tako možgani ljudi pod vplivom noceba te kemične snovi izločajo zmanjšano. Možgani jih dobesedno naredijo dojemljive za bolečino.

Posebno poglavje so navodila za pravilno rabo zdravila. Farmacevtska podjetja zakon obvezuje, da zdravilom priložijo listič, ki vsebuje tudi seznam potencialnih neželenih učinkov, ki se običajno zgodijo redko ali zelo redko. Vendar branje tega seznama in zlasti poglabljanje vanj utegneta povečati verjetnost, da se bodo pojavili. V sklopu raziskave o acetilsalicilni kislini (aspirin) so paciente na dveh ameriških klinikah opozorili na možnost želodčnih težav, medtem ko v tretji kliniki niso dobili teh opozoril. 

Je kaj čudnega, da so se med opozorjenimi bolniki želodčne težave pojavljale trikrat pogosteje? Če ljudem rečete, da utegnejo občutiti neželene učinke, je velika verjetnost, da se bo zgodilo prav to, pred čemer ste jih posvarili, pravi Ted Kaptchuk, profesor medicine na harvardski medicinski šoli. Skoraj vse je lahko stranski učinek in katerega koli omenite pacientu – vrtoglavico, depresijo, suha usta, »maček«, nespečnost, prebavne težave – točno ta simptom bodo utrpeli.

Je mogoče placebo spodbuditi pri sebi?
Obnova je vgrajena v samo tkivo našega telesa, medtem ko sta degeneracija in bolezen izjema in ne pravilo. Ko spoznamo, kako se naše telo samo obnavlja, lahko zavestno začnemo upravljati te fiziološke procese in prevzamemo aktivno vlogo voznika vozila, namesto da smo le pasivni sopotniki. Dr. Joe Dispenza je prepričan, da smo placebo mi sami – naše misli, stališča, prepričanja, ki oblikujejo našo stvarnost, in vplivajo tudi na zdravje. V knjigi Placebo ste vi – ozdravitev z močjo uma je mogoča, predstavlja posebno vrsto meditacije, ki pomaga spremeniti globoko zakoreninjena prepričanja in dojemanja, kar je prvi korak do ozdravitve s pomočjo uma. 

Skupina raziskovalcev je prakso, ki jo Dispenza opisuje, poimenovala z izrazom samousmerjena nevroplastičnost. Gre za ustvarjanje novih nevronskih poti ter opuščanje, preusmerjanje starih, in sicer s kvaliteto izkušenj, ki jih negujemo. Samousmerjena nevroplastičnost pomeni verjeti v svojo sposobnost razumevanja lastnega potenciala in s pravimi koraki v tej smeri lahko postanemo sami svoj placebo, ki nam pomaga, da živimo zdravo in dolgo življenje

Dejavniki, ki spremljajo placebo, a z njim niso neposredno povezani
1. spontano izboljšanje, do katerega pride samo od sebe, brez kakršnega koli posega (naravna regresija bolezni),
2. nihanje simptomov, simptomi imajo faze, ko so v valovih močneje ali šibkeje izraženi,
3. izboljšanje kot učinek dodatnih terapij ali posegov, ki so uporabljeni istočasno,
4. napake pri merjenju subjektivnih učinkov, ki nastajajo zaradi uporabe različnih lestvic z različnimi stopnjami občutljivosti,
5. odgovori pacienta, ki so predvsem usmerjeni v to, da bi zadovoljili izpraševalca, v resnici pa do izboljšanja ni prišlo.


Navdih za razvoj
Čeprav mehanizem delovanja placeba še vedno ostaja neznanka, se kopičijo študije, ki jih zanima, ali je mogoče uporabiti placebo, da bi še bolj pomagal v procesu zdravljenja. Gre za področje , ki je presenetljivo obetavno. Skozi placebo pogojevanje je namreč mogoče doseči, da zdravilo enako učinkovito deluje kljub nižjemu odmerku.

Spoznanja o moči placeba silijo zdravnike, da bolj upoštevajo kontekst, v katerem se zdravilo predpisuje in jemlje, in da je mogoče narediti ogromno razliko pri tem, kako se ljudje počutijo. 

Placebo ni le pomemben psihološki vidik klinične prakse. Njegova vrednost je tudi v tem, da je lahko vir navdiha za razvoj novih, dejansko učinkovitih terapij. Za zdaj je težko zatrditi kaj drugega kljub številnim neverjetnim primerom. Nekega dne, ko bo naše razumevanje mehanizmov nevropsihoimunologije postalo dovolj dobro, bomo z njimi morda lahko tudi neposredno manipulirali. Do takrat pa placebo ostaja edini način, da k tem mehanizmom sploh pristopimo.

Tili Kojić

Vir: www.viva.si