|  Začela se je pomlad. Pomlad. Narava se začenja prebujati v vsej svoji veličini.V zimskem obdobju je narava počivala, prekril jo je sneg. Sneg je skopnel in ostala je umazanija, ki se je nabirala čez zimo…..Ampak narava ve, poskrbi za umazanijo, sperejo jo. Dežne kapljice odnesejo vse, kar ne služi več. Posije sonce. Narava vzbrsti. Pozeleni….rodi se novo polno upanja, radosti, veselja. Ptice s petjem pozdravljajo pomlad.. Sončni žarki obsijejo vsak kotiček in narava je hvaležna, kajti rojeva se novo, drugačno, prekrito s tančico skrivnostnosti….
Kaj pa mi? Tudi mi se spiramo z vodo... ampak voda ne spere umazanije, ki je v nas. Umazanija ostane, umazanijo zakopljemo globoko na dnu srca, da ne smrdi...Veliko umazanije se lahko nabere, veliko... in ko posije sonce, ga več ne občutimo, ga ne začutimo in na koncu sploh ne opazimo sonca. Hitimo in samo še hitimo…
Ja rekli boste težko je, življenje je trpljenje. Težko je to, težko je tisto drugo. Ni tega ni onega.
Ja res lahko stvari tako vidite, ker sami tako želite. Ker si ne dovolite, da vas poboža sončni žarek, da vas obsije sonce, da uživate ob žvrgolenju ptic. Začnite spirati umazanijo, ki se je nabrala.....in vedno bolj boste občutili sonce. Potrebno se je odločiti. Začeti in verjeti vase. Vesolje nam stoji ob strani in komaj čaka, da se prebudimo, da se začutimo in da privrejo na dan vsi naši talenti…….Veliko talentov imamo skritih, veliko. Ko začnemo spirati umazanijo, si dovolimo, da občutimo sebe, svoje srce. V srcu so zaklenjeni naši talenti. Spijo, saj ne morejo na plano. Samo varno odprite srce in si dovolite začutiti, kaj vse je skrito v njem. Kaj je toliko časa spalo v njem. Zakaj? Zakaj je zaklenjeno? Zakaj si ne zaupamo? Zakaj ni varno? Zakaj smo si dali toliko enih omejitev, toliko enih blokad? Kje smo se tega naučili?
Ja vemo, vemo. Ko smo bili še otroci. Ko smo bili še otroci smo se naučili ugajati. Zatajili smo svoje potrebe, svoje želje, svoje srce, sami sebe....da smo lahko brezpogojno ugajali svojim staršem in okolici, da smo bili sprejeti. Ja in tako še vedno živimo, z istimi prepričanji, z istimi vzorci, samo da smo zdaj že odrasli...in lahko tudi že starši. Zato je čas, da pogledamo v svoje srce in si dovolimo, da smo. Ja samo smo. Brez maske. Stopimo pred ogledalo in se poglejmo vanj. Odvrzimo vse maske in se poglejmo. Ali se prepoznate? To ste Vi. Čudoviti ste, ker ste Vi. Taki kot ste, ste samo Vi. Z nikomur in ničemer se ne morate primerjati. Ker ni nikogar takega kot ste Vi. Zato, ker ste edinstveni in neponovljivi. Samo začutite se. Prepustite se. Varno je, naj privrejo na dan vsi darovi. Naj jih enostavno začutimo in jim dovolimo, da se začnemo izpolnjevati.... Ko si bomo zaupali in verjeli vase, se bodo začeli dogajati čudeži. Sončni žarki nas bodo ogreli, posijali bodo v sredino srca in mi bomo to občutili. Sončni žarki bodo obsijali misli, ki nam bodo neprijetne in izginile bodo.
Tako kot v naravi, vedno po dežju posije sonce, tako bo tudi v nas po dežju posijalo sonce. Sprejeli bomo dež in sprejeli bomo sonce, zato ker vse to je ljubezen. Ker vse to smo Mi. Sprejeli bomo, ker smo ljubezen in vse okrog nas je ljubezen. Čas je. Prepustimo se in občutimo to čudovito, edinstveno brezpogojno ljubezen. Naj nas ne zaustavijo preizkušnje.
Smo edinstveni, enkratni in neponovljivi, smo ČUDOVITI.
Z Ljubeznijo
Marinka Lavrič
Vir: www.mychi.si |
NE ZAMUDITE
