Mislim, da sta potreba po potrjevanju lastne vrednosti in vnema po nenehnem širjenju lastnih sposobnosti močno ukoreninjena v nas. Ta potreba se lahko pokaže na raznih področjih, na katerih se vsakdo udejstvuje v skladu z lastno naravo in nagnjenji. Tako bodo lahko na primer tisti, ki se radi gibljejo, tudi v športu našli primeren poligon, ki jih bo naposled pripravil za življenje. Večkrat sem že razmišljal o smislu športa, morda zato, ker bi lahko tudi sebe, vsaj delno, uvrstil med pripadnike navdušencev nad gibanjem.

Pred leti me je notranji nemir nemudoma napeljal k akciji … Vendar sedaj, ko se v mislih sprehodim skozi svojo najstniško preteklost, obujam številne športne bitke, na katere sem skoraj pozabil. Bitke, ki so bile na videz banalne, vendar bolj ko jih ozaveščam, bolj razumem, da so bile zame pomembna priprava na življenje.

V mislih se pred menoj hitro začnejo vrstiti vse neštete otroške igre, vsa tekanja za žogo, vsa izdelovanja frač in lokov, vsa norenja s kolesi, vsa suvanja s sovrstniki, vsa raziskovanja zapuščenih rudniških rovov in …, naposled se ustavijo na moji mladostniški športni preganjavici. Kam vse me je ta gnala, na tem mestu ne bi omenjal. Lahko pa se dotaknem vsaj nekaj glavnih točk.

Pri treningih veslanja sem se na primer učil ravnotežja in usklajevanja svoje moči z močjo prijateljev. Vendar so bile pri tem še pomembnejše “postranske” bitke, ki jih je bilo treba premagati. Zbuditi se zgodnjega zimskega sobotnega jutra, sesti v vlažen čoln in s prsti, otrdelimi od mraza, veslati po reki, medtem ko se je na njenih bregovih nabiral led. Tedaj sem še vedno bil nižji od sovrstnikov, zato nisem predstavljal pretiranega potenciala in sem se v senci višjih, brez naklonjenosti trenerja, učil sprejemanja svojega drugorazrednega mesta.

Nato me je zajelo vaterpolsko navdušenje, ki mi je dve poletji vzelo vsak dan po osem ur. Višino sem med tem že pridobil, nisem pa imel posebne plovnosti, ki je potrebna za dobrega plavalca. Ker sem imel rad morje in športno druženje, sem kljub temu vztrajal, fizične pomanjkljivosti, ki mi niso omogočile “eksplozivnosti”, pa sem nadomestil z vzdržljivostjo. Nato sem rekreativno plaval, kadar koli je bilo le možno –  pogosto sredi zaliva, oddaljen od obale, tudi kadar nisem dobil družbe. Morda je bilo to res neodgovorno, kar pa za tista leta niti ni toliko sporno. A nisem želel dopustiti, da me ustavi že to, da moji prijatelji niso bili pripravljeni iti z menoj. Tudi če takrat tega nikakor ne bi priznal, zame to ni bilo samoumevno. Skočiti v mrzlo vodo, plavati sam nad slojem morja, ki je z oddaljevanjem od obale postajal vse temnejši, vse bolj skrivnosten, zastrašujoč: “Le kaj vse se dogaja v tej temni modrini?” Premagoval sem strah pred vsako videno in izmišljeno senco, ki se je pojavila pod menoj, pred vsakim pljuskom, čeprav sem ga ustvaril sam … Plaval sem s skupaj s strahom, in plaval, vse dokler strah ni omagal in me zapustil.

Le kaj me je gnalo? … Vem le, da sem hotel spoznati svoje meje – fizične in očitno tudi psihične. Še danes se spomnim, da del mene ni mogel sprejeti, da meje obstajajo, da me na moji poti sploh lahko kaj ustavi.

Nato je prišlo obdobje, ko sem se s kolesom podal v vse skrite kotičke Istre, spoznal vse gozdne steze, videl vse rečne izvire … Rad sem bil v naravi in obenem želel osvojiti vse vrhove in lovil najlepših razglede, kot da mi nič ne sme ostati skrito.

Vendar moralo se je zgoditi, prišel je prelomni dan…

Sam sem sedel v tišini, na poslednjem osvojenem vrhu, v prsih poln zadovoljstva, utrujen, s pogledom, ki je prazno taval po poletni pokrajini in se ustavil daleč na obzorju, na stičišču dveh modrin … In takrat sem se začel spraševati: “Lepo je! Ampak, Andrej, čemu toliko ur prebijaš na kolesu, čemu to služi? Telo, pripravljeno na vsak napor – ali je to tisto, za kar si prizadevaš? Telo, katerega obstoj je tako krhek, še posebej, če ga toliko izpostavljaš? In čemu si želiš vse videti, vse spoznati? Celega sveta ne boš nikoli spoznal. Vedno bo obstajalo nekaj prikritega, tisto spoznano pa se bo spremenilo in spet boš na začetku …”.

V tem trenutku se je skoraj instinktivni preganjavici pridružilo še vprašanje smisla. “Kam to pelje? To, kar počneš, je prazno! Vendar ta nemir – tako močan – zakaj ne preneha?”

Moral sem najti odgovor, ki bi zapolnil nastalo vrzel. Tolažeč samega sebe sem naposled zaključil, da notranji vzgib po širjenju meja ni slab, da je naraven, da pa morda ni namenjen toliko pripravi telesa kot psihični utrditvi – sposobnosti premagovanja inertnosti telesa in soočanja z ovirami. Da ni namenjen niti spoznavanju krajev, temveč širjenju spoznanja o nespremenljivih življenjskih zakonitostih. Prišel sem do odgovora, da je torej treba to vnemo, ki je po mojem mnenju vsem na določen način prirojena, ohraniti, vendar  jo preusmeriti, uporabiti koristneje, za nekaj, za kar nam je bila v resnici dana.

Mislim, da se je v tistem trenutku mladostniška faza zame zaključila. Treba bo zrasti in dozoreti, treba bo smotrno porabiti svoj čas. Kljub temu ljubezen do narave in do gibanja ni prenehala, in mislim, da nikoli ne bo. Vendar, od prelomnega dne dalje temu ne namenjam več toliko časa. Na srečo sem nihalo iz prvotne skrajnosti uspešno usmeril proti sredini.

Vsa ta najstniška leta športa in pohajanja, pa tudi nekaj podobnih let pozneje, so mi vseeno dala določeno pripravo za življenje. Pri športu pa danes tako kot pri hrani, vinu, spancu, druženju, zabavi in vsem ostalem zame velja: “Ničesar preveč.” In danes razumem vse, ki imajo svoja obdobja norenja. Naj norijo in naj jih spremljata sreča, da si ničesar ne naredijo, in preudarnost, da čim prej opravijo svojo lekcijo in začnejo živeti.

Andrej Praček

Vir: akropola.org