Piše: Zoran Železnikar

Prva faza smrti
Prva faza je za vse enaka. Takoj ob smrti se zgodi nekaj zanimivega. S popolno gotovostjo se zavemo, da smo umrli in da ne gre za prevaro. Obenem pa nam je popolnoma jasno, da se življenje nadaljuje. To izkusijo vsi. Malce frustrirajoče je le spoznanje, da nismo več v telesu temveč oddvojeni od njega. V tej fazi se duša zave, da telo, v katerem je živela fizično življenje, ni realno. Telo ni duša.

Kje človek premine (pod zemljo, pod vodo,…) ni pomembno, saj je duša takoj prosta.
Kljub nekoliko nelagodnemu občutku je zavest zelo zbrana. Duša se počuti veličastno in svečano. Telo se pričenja ohlajati od nožnih prstov navzgor in v kake pol minute doseže glavo. V trenutku, ko telo občuti hlad, se prične duhovno videnje in slišanje. Volja nima več nikakršne moči nad telesom.

Duša se zave, da je srce obstalo in dihanje prenehalo. Kljub temu se zavest ni spremenila. Misli tečejo povsem normalno. Kar se dogaja odtlej, je popolnoma odvisno od razvoja duše, ljubezni in vere, od značaja in predvsem od zemeljskih del v pravkar zaključenem ciklusu.

Duša, ki izide iz telesa, je gola. Ko se zave svoje golote, si v hipu iz svoje fluidne mase ustvari oblačila, kakršna je nosila ob smrti. Zatem se oblačilo spremeni in postane nova „koža“, postane takšno, kakršnega si duša želi (astralni videz). Duše lahko po volji menjajo svoj videz. Angeli imajo vedno dolga bela oblačila. Tudi telo postane opazno mlajše (cca 30 let). Vse to se seveda dogaja v mislih, ki se takoj manifestirajo. Izgled teles posameznih duš odraža duhovni nivo. Manj razvite duše imajo grši izgled.

Večina ljudi meni, da se ob smrti v hipu vse življenje kot film izvrti pred vami. A temu ni tako; to se zgodi kasneje. Tisti, ki so delovali zelo pozitivno, so srečni, da se življenje nadaljuje v drugačnem svetu. Duhovne oči umrlega še niso vajene gledanja v duhovnem prostranstvu in vidijo bledo, pa vendar spoznajo prijatelje in drage, ki so jih pričakali.

V onostranstvu duša bolje opaža in ima hitrejše misli. S smrtjo odpade pajčolan strahu, duhovni predsodki odpadejo, spremenijo se interesi, saj „organi za vzdrževanje življenja“ ne obstajajo več, denar nima nikakršnega pomena. Prednost imajo duhovni interesi, a le pri tistih, ki to želijo izkoristiti. Frojd in Jung sta imela le do neke mere prav, ker jima je manjkalo duhovno spoznanje. Duša je v največji meri izpostavljena vesti, s katero se mora v popolnosti soočiti.

Smrt ohranja duhovno nasledstvo in vse tisto, kar obstaja duhovno – to je izkušnje, notranje občutke, sposobnost razmišljanja, spomine, govor, individualnost. V duhovnem svetu je moč Velikega Planerja veliko večja, tu obstajajo drugačni zakoni, ki se jim morate podrediti.

Srebrna nit (ki povezuje dušo s fizičnim telesom) in druge povezave človeškega telesa z dušo se prekinejo v dveh do treh dneh. Duša se dviguje iz telesa iz področja srca in povleče iz aure telesa tudi svoje žarke.

Tudi v duhovnem svetu obstajajo pozitivne in negativne možnosti. Možnostim in znanju niso postavljene nikakršne meje. Duša še vedno ima možnost izbire in lahko nadaljuje začeto pot. A le pozitivno znanje in nameni dušo dvigujejo.

Konec prve faze označi blaga nezavest, ki se povezuje z zadnjo ločitvijo od telesa. Nato se duša zbudi z neopisljivo močjo čutenja v okolju, ki je prilagojeno stopnji zrelosti duše. Vsak človek v skladu s svojim duhovnim stališčem pripravi način svojega umiranja in kraj svojega bivanja v onostranstvu. To je odvisno le od njega. S smrtjo odhaja tja, kjer so njegovi (duhovni) prijatelji.

SE NADALJUJE
Vir: www.prisluhni.si

Povzeto po virih: /67/,
Martin Fieber: Umiranje - Zapis medijalnog kruga mira Berlin iz 1956 do 1975 g.
Glej tudi vire /51, 3,4,5,11,12/