|   Piše: Marko Pogačnik 
 Ljudje smo navajeni, da o Zemlji premišljujemo kot površinski Zemlji. Gledamo 
  gore in potoke, oblake in gozdove, kot da na površju najdemo vse bistveno, kar 
  Zemlja je. Izročilo o Kralju Matjažu, ki skupaj s svojo tovarišijo spi v notranjosti 
  gore, opozarja na razsežnost Zemeljskega prostora, katero je moderna miselnost 
  izgnala iz človeškega spomina. Gre za potenciale podzemlja, za nevidno ozadje 
  življenjskih procesov.
 Kar gledamo okrog sebe, vključno z energijskimi strukturami, je prirejen izraz 
  Zemlje in narave. Človeške civilizacije so bistveno preoblikovale obličje Zemlje 
  in ga priredile svojim potrebam. Sodobna razumska civilizacija je primer pripeljala 
  do skrajnosti. Ker ni povezana niti s silami Zemlje niti vesolja, se boji moči 
  življenja. Skuša do potankosti kontrolirati zemeljsko površje. Ampak, gorje! 
  Bolj zadrgne kontrolo, bolj ji življenjske sile uhajajo iz nadzora.
 
   Izročilo o Kralju Matjažu govori o potencialih Zemljine "podzavesti". 
  Pod površino tega, kar dojema razumski pogled, leži zakladnica življenjskih 
  sil in pravzorcev. Tam je kodirana rajska kvaliteta bivanja, ki jo je razum 
  že pred tisočletji izrinil s površja Zemlje. Izročilo potrjuje, da ni uničena. 
  Spi v svoji potencialni obliki. Začne se prebujati, tako pravi mit o Kralju 
  Matjažu, ko sta izpolnjena dva pogoja.  
 Prvič, nastopiti mora pravi trenutek glede na cikluse vesoljnih preobrazb. 
  Drugič, ljudje morajo razviti svojo intuicijo in občutljivost zavesti do te 
  mere, da lahko najdejo dostop do zakladnice Zemljinega spomina. 
V Šempasu, 17. julija 2006 
Vir: www.gibanje.org  |