O svetem je mogoče razpravljati, vendar ga ni mogoče dobro definirati. Lahko pa se ga doživi ali vzbudi - kot del neubesedljive skrivnosti, s katero se človek mora soočiti na potovanju k resničnosti, celo če ni zadovoljivo razložljiva. Kljub svojemu bizarnemu ozadju zrele oblike misticizma zadoščajo racionalnosti, ekstazi in krepostnosti. Očitno je nekaj neduševnega, alogičnega, paradoksnega in nepredvidljivega v mističnem pojavu, vendar ni zato neracionalen ali antiracionalen ali "religija brez razmišljanja".

Razmerje religije verovanja do misticizma je dvoumen, mešanica spoštovanja in zaskrbljenega dvoma. Čeprav je misticizem lahko povezan z religijo, to ni nujno. Mistik pogosto ustvari način, ki ga verska institucija (npr. cerkev) ne proizvede ali ne more proizvesti in ne ve, kaj narediti z njim... Partnerstvo institucionalizma in misticizma nikakor ni enostavno.

Molitev in čaščenje sta lahko del misticizma, vendar se razumeta kot sredstvi in ne bistvo; slednji sta hkrati nadaljevanji čutne zaznave, misticizem pa je čista enotna zavest ali poenotenje z Bogom. Nekateri so oporekali besedi "misticizem" in verjeli, da sta "razsvetljenje" ali "iluminacija" boljši.

Mistik je hkrati v času in izven časa. Večni zdaj je vrsta izstopa iz časovnega redosleda. Posameznik ali "romar" čuti zaporedoma ali hkrati svojo enost z naravo, ljudmi in stvarmi - razširitev zavedanja ali razširjeno sebstvo, ki mu ni meja. Kozmična zavest je zares stopnja napredujočega samoodkrivanja. Pravi mistik je kozmopolitan.

Čeprav mistični "cilj" izgleda povezan s transcendentalno stvarnostjo, to ne pomeni izdvojitve vseh odnosov in odgovornosti. Treznejši med mistiki se ne le umaknejo; vrnejo se k bazi in poskusijo starodavno "alkimijo", predrugačenje ljudi. Samostojna odrešitev ne zadovolji ne glave ne srca. Intuicije, ki potonejo v zasebno domišljijo in morbidnost, ne preživijo. Francoski družboslovec Emile Durkheim je videl sveto kot poosebljeno družbo.

Stvarnost svetega - skupaj z njegovimi dvoumnostmi - izgleda preveč resnično. da bi se lahko zanikalo ali spregledalo. Čeprav je videnje delno in se izteče, je možno, da obstaja idealno stanje nedeljivega zavedanja Prave Navzočnosti.

Sveto ni vedno in povsem prijetna izkušnja. Pogosto je zakopan v strah, ki je več kot strah, je notranja grožnja in srh. Mistična izkušnja vsebuje tvegan odnos, poistoveteje polov, enotnost nasprotij. Vendar je kot dajalec življenja misticizem namenjen izpolnitvi, ne pa uničenju. Torej ne zanika sveta nujno. V mističnem izkustvu, je rekel Jacob Boehme, svet ni uničen, ampak je obnovljen (dodelan).

Po zen budizmu je globok kontemplativec - celo ko "tiho sedi in nič ne dela" - dejaven človek, morda človek takšne dejavnosti, ki edina za sabo ne zapušča grenkedediščine.

Izbral in prevedel iz Encyclopaedie Britannice Mitja Peruš

Vir: Encyclopaedia Britannica, 15th edition, 1994 (pod raznimi gesli)