Ko sonce vzide čez gore,
razsvetli mi nočne more,
ki so muka vsakega dneva
in vodijo do propada.

So misli, ki stiskajo moje srce,
in je ljubezen,
sprevržena v trpljenje,
ki mi krajša življenje.

Lahko bi se svet spreobrnil,
da bi šel meni v prid
ali pa bi sam pokazal moč,
da bi zmagal in postal vsemogoč.


In se oglasi tihi glas v meni,
ki pravi, da močnejši preživi,
in se pred mano pokažejo poti,
ki odpirajo vrata harmoniji.