Anton Aškerc; Čaša nesmrtnosti. Pesem mi je všeč, saj govori o problemu s katerim se muči veliko ljudi. Ljudi, ki na zemlji srečno živijo ter ne želijo nikoli umreti. Želijo živeti. Za vedno. Želijo si večnega življenja.
To, da človek ne more večno živeti, je resnica.

Kaj pa…ko se pri zgodovini učimo o kakšnemu človeku, ki je za svet naredil nekaj velikega? Dobrega? Morda slabega. A vsaka generacija se iz leta v leto uči o njem. Si zapisujejo v zvezke, govorijo o njem, se zgledujejo po njem ali pa vsaj vedo da obstaja. Lahko rečemo da oseba živi- v nas.

Sama se naprimer zanimam za umetnost. In bom vedno vedela kdo je bil Leonardo Da Vinci ali Michelangelo. Dela so mi zelo všeč, saj se jih nikolli ne naveličas gledati. To sicer niso dobra dela, so pa 'dela ki so šla v korak s časom.

Torej bi lahko rekli, da so pogoj dobra dela, da se te ljudje zapomnijo in o tebi pišejo in govorijo. Morda je res tako. Človek pa lahko naredi tudi nekaj sladega, zelo slabega. Pa se ga ljudje zapomnimo. Zaradi posledic

Tudi sama poskušam v življenju narediti čim več dobrega…če se pa že ne trudim, pa vsaj pazim, da ne naredim česa slabega. Poskušam.

A verjetno nisem edina, ki včasih dobi občutek, da se vse skupaj sploh ne splača. Ko si tako mlad lahko delaš le dobro, veliko dobrega, a ti nič ne pomaga da bi lepše živel.

Poznam neko osebo…ki je imela prijateljico, ki je sedaj že pokojna. Ta prijateljica je imela bolj nesrečno otroštvo. Ko je bila mlada je ni nihče maral. Denarja niso imeli, zato je v šolo, ki jo je obiskovala zelo malo časa, hodila v starih, ponošenih oblačilih. Mati jo je zelo lepo vzgajala in skrbela zanjo. Nudila ji je vse, če je le mogla. Tako se je ona naučila prijaznosti, skromnosti in na prvo mesto ni nikoli dajala sebe. In kaj se je zgodilo? V šoli je kljub temu ni nihče maral. V razredu je bila črna'ovca. Pa je bila vedno pripravljena pomagati, pisala je pesmi in zgodbe, naslikala pa je tudi veliko slik.

Meni se vse to zdi prekrasno. Le kdo nebi maral take osebe? Ampak denar je sveta vladar, in tu je imela ona smolo. Ko je pred približno 5 leti umrla je za njo žalovalo nekaj ljudi, skupaj z osebo, ki mi je to vse povedala. Ta oseba je postala njena najboljša prijateljica. Skupaj sta nekoč pripravili razstavo svojih slik. Tudi ona ni imela sreče glede priljubljenosti. Skupaj sta se ujeli, a na žalost zelo pozno. Za njo ve zelo malo jludi. Jaz sem ena od njih. Čeprav je bila izjemna ženska, ki je počela veliko stvari in je bila zelo nadarjena, bo čez par let potonila v pozabo. Zakaj, ko pa je v življenju storila toliko dobrega? Kaj pa, če bi jaz kaj napisala o njej…kakšno zgodbo, pesmi, ali pa kar knjigo. . . bi jo ljudje bolj poznali?
Mogoče bomo kdaj to vedeli…

Večnega življenja kupiti si ne moreš,
raje opravljaj dela dobra, dokler zmoreš.

Imeš le eno življenje,
spoštuj ga kot mater,
ceni kot prijatelja,
neguj ga kot ljubezen,
skrbi zanj kot za rožo,
sprejemaj ga, kot sprejemaš vreme.

In ne končaj ga z zmago oziroma porazom,
raje ga končaj s premirjem.
S časom, ki se ti odšteva.

Ni treba večnega življenja imeti,
raje izkoristi čas in poskušaj vsaj ŽIVETI.

Večno življenje,…sicer fizično nemogoče,…ampak tega si želi veliko število ljudi. Mene osebno je smrti zelo strah. Nobeden na tem svetu ne ve, kako je ko umreš. Je lepše? Slabše? Ljudje mi velikokrat pravijo, da imam negativne misli takrat, ko je to čisto odveč, a jaz imam občutek, da je smrt nekaj groznega. In resnično nočem umreti še zdaj…vsaj ne od kakšne nesreče ali bolezni.
Ampak takšno je življenje. Ljudje umirajo in se rojevajo. Mogoče pa se po smrti ponovno rodimo in živimo v telesu druge osebe, le da tega ne vemo.
Mogoče …

Kaj pa mislite vi?