Resne, odgovorne in delavne ljudi običajno videvamo v trpežnih čevljih, primernih delu in letnemu času. So odkritosrčni, zanesljivi, spoštljivi in zgledni.

Koraki nekaterih so odmev okovanih gojzarjev. Brezbrižni, sebični, oholi in zaverovani vase komajda opazijo, da so koga pohodili, in jim ni za nikogar mar.

Nekaj ljudi se bolj razkazuje kot hodi v vpadljivih, dragocenih, tudi okrašenih čevljih. Njih geslo je videz, ki ga podpirajo z leporečjem in izumetničenostjo; drugih skorajda ne opazijo. Notranjo praznino nekako skrijejo pod blišč in okrasje.

Miroljubni in obzirni so najraje v sandalah, mokasinih, gležnjarjih ali kdaj tudi bosi. Njih korak je ves puhast, naraven in radosten. Povezani so z naravo, v ničemer ne pretiravajo, nikomur niso v škodo, naprošeni znajo prav pomagati.

Hoja v škornjih mika trdosrčne, brezkompromisne, tudi diktatorske ljudi, ki so jim sočutje, pravičnost ali obžalovanje neznano področje. Za osvajalske pohode in prisvajanja tudi tujih dežel vedno najdejo priročen izgovor. V okrvavljenih škornjih radi prejemajo celo odlikovanja.

S športom zasvojeni se vedno in povsod v prestižni športni obutvi gibljejo oz. neprekinjeno trenirajo svoje telo. Mišični masi in ogledalu dajejo prednost pred ljudmi in zadolžitvami.

In lenuhi? Ti pravzaprav tudi natikačev ali copat skoraj ne rabijo, saj jim dan mineva v poležavanju, buljenje v kakšen zaslon ali hladilnik. Tarnajo in se dolgočasijo ter si radi dajo streči.

Večinoma je obutev odvisna od vrste opravila ali opravka in vremena, hoja skozi življenje pa od značaja - tega smo si pridelali sami. Kljub izgovorom na prostor, čas, oblast, starše in druge.

Včasih me kdo preseneča, a se kmalu popravim: to zadeva le njega in Boga. Kdove, kako drugi vidijo mene? So moji koraki dovolj obzirni do njih in vsega živega?