Ko je v nas živo to, kar je radost že samo po sebi, za vse in vsakega, nam ni treba te radosti prebujati in ni srečno samo pod določenimi okoliščinami, ampak zmeraj. Vendar ob nepravilnem nepazljivem in neosveščenem medsebojnem življenju in ravnanju, lahko - tao - radost medsebojnega življenja pozabimo izgubimo in v tej nevednosti soustvarimo padli svet.

Kdorkoli naredi v sebi ali v drugih greh proti tej biti, ne more ostati brez kazni, kajti biti brez tega ali pa ne iz tega živeti je že kazen.

V našem vsakodnevnem življenju pa, ob vsem tem, ko sem spoznaval ljudi, od drugod po svetu, sem bil večkrat ob vsem drugem, tudi prijetno presenečen.

Mnogi imajo, ko jih bolje spoznaš, res osupljivo dobre kvalitete - Empatijo sočutje, razumevanje prijaznost, delavnost prijateljstvo.

Če njihovih krajev nebi zajela vojna, ne bi bili kaj dosti drugačni od nas, razen po barvi kože in običajih, ki imajo po izvornem skupno jedro v tem, da izražajo na ljubeč način svojstvenost vsakega posameznega naroda.

Ženili bi se, obiskovali eden drugega, si pomagali, najverjetneje, pa se prej kot slej, kar se skoraj povsod dogaja, zaradi različnih interesov, med seboj skregali.

Ker mnogi porabijo skoraj vse svoje moči za nekakšno boljšo situiranost v tem svetu, ob vsem tem na nekaj bistvenega v sebi pozabljajo, temu ne dovolijo rasti, ali pa se tega na žalost v sebi sploh ne zavedajo.

V svetu denarja kapitala pa, in ne samo v tem, tudi v medsebojnih odnosih od prijateljstva do partnerstva, brez tistega bistvenega v vsakem človeku, se ljudje med sabo, v tem kaj naj bi bilo za koga prav, zaradi različnosti in pričakovanj, med seboj tako močno razhajajo, da zaradi tega v človeku prej kot slej nastanejo nečisti občutki medsebojnih zamer, ki preidejo v čustva sovraštva.

Človek pa zaradi take in drugačne koristi vse to potisne v podzavest, ter ob vsem tem živi neko znosno medsebojno zlagano življenje.

Včasih ob vsem tem ljudje začasno celo pozabijo na vse notranje zamere, a vendar te zamere čakajo, čakajo na za njih ugodne trenutke, in nekega dne vse hude planejo na plan, ter pokvarijo v medsebojnih odnosih vse, kar je človek v tej samoprevari navidezno dobrega zgradil.

Izpostavi se, da je brez tega kaj je bistveno, vsa dobrota, ki jo ljudje na takšen način medsebojno premorejo le navidezna, ter se spreminja v medsebojno uničujoča nasprotja.

Resnično dobro se ne more spremeniti v nekaj slabega, vse to, kaj pa zaradi nevednosti in svojevoljnosti od tega zaide pa da, ker ni več resnično dobro.

Ob vsem tem, se mora zdaj vsak zase globoko v sebi vprašati, ali ni kot človek, kljub vsem tem kvalitetam, ki jih nedvomno ima, z vsem tem, šele pojava brez tistega bistvenega.

Kajti človek je in bo zmeraj to, kaj je v njem in to tudi razodeva.

Za to kar čuti in dela je odgovoren človek sam.

Ne iščimo krivcev glede tega zunaj sebe.

Kdor vse to zmore videti tako kakor tudi je, se bo rad posvetil z vso modrostjo ljubeznijo in močjo temu kar je bistveno v sebi.

Če bo uspel, ne bo dobil hvale, videl pa bo ljubeča srečna srca in oči vseh, ki jim je k temu pomagal.