Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

Noben medosebni odnos ni popoln: so dnevi, polni ujemanja in smeha, in dnevi, polni prepiranja in solz. Kadar je drugih več, veliko več kot prvih, je lahko vzrok čustvena zloraba: negativno ravnanje ljudi, ki naj bi nas imeli radi, ki ima lahko globoke ter nepopravljive posledice.

RAZUMEVANJE NASILNEGA ODNOSA
Tega, da bomo pristali v (čustveno) nasilnem odnosu, praviloma ne moremo ne vedeti ne načrtovati. In vendar se nam to lahko zgodi. Predvsem ljudje, ki so bili v otroštvu žrtve zlorabe, se kot odrasle osebe pogosto znajdejo v podobnem položaju.

Razlogi za to so preprosti: če so starši krojili njihove izkušnje, čustva in vedenje, se nemara niso nikoli naučili postaviti lastnih meril in stališč, niso se naučili ceniti lastnih občutkov ter zaznavanja sveta in ljudi. Posledično se jim zdi ravnanje partnerjev, ki jih čustveno zlorabljajo, logično in znano ter jim nekako – čeprav je to pogubno - celo ustreza.

Žrtve čustvene zlorabe so prepričane, da so ničvredne, in verjamejo, da jih nihče - razen osebe, ki jih zlorablja - ne bi maral. V odnosu ostajajo, ker verjamejo, da drugam ne morejo iti. Najbolj se bojijo tega, da bi ostali sami. Žrtve (čustvene) zlorabe se borijo z občutki nemoči, prizadetosti, strahu in jeze. Ironično je, da imajo podobne občutke tudi osebe, ki jih zlorabljajo.

Ravnanje teh je posledica odraščanja v čustveno nasilnem okolju, zloraba pa je zanje oblika spopadanja z lastnimi strahovi, nemočjo, strahom in jezo. Zato jih tudi privlačijo ljudje, ki so nemočni ter ne znajo upravljati s svojimi čustvi in občutki. Tako imajo večji občutek varnosti in nadzora, obenem pa se izogibajo spopadanju z lastnimi čustvi in samopodobo.

Vsaka domača zloraba ima bolj ali manj enak vzorec, ki sledi šestim korakom:

1. Zloraba: začne se z agresivnim, nasilnim vedenjem. Zloraba je igra moči, ki naj žrtvi pokaže, kdo je glavni.
2. Krivda: po dejanju zlorabe ima nasilnež občutek krivde, vendar nikoli zaradi tega, kar je storil žrtvi; krivda nastopi zaradi možnosti, da bi ga zalotili in bi se moral soočiti s posledicami.
3. Racionalizacija ali izgovori: nasilnež racionalizira svoje dejanje. Na dan pride s kopico izgovorov ali pa za to, kar je storil in za svoje nasilno vedenje, krivi žrtev. Odgovornosti nikoli ne preloži nase. (Stavki, ki jih uporablja, so: »To si zaslužil/a«, »Izzival/a si, zdaj pa imaš«, »To je samo v tvoje dobro« itn.)
4.  »Normalno« vedenje: nasilnež stori vse, kar lahko, da bi znova dobil nadzor in obdržal žrtev v razmerju. Obnaša se, kot da se ni nič zgodilo, ali pa gradi na svojem šarmu. To mirno obdobje vzbuja v žrtvi upanje, da se je tokrat res spremenil.
5. Fantaziranje in načrtovanje: nasilnež začne sanjariti o tem, da bi znova zlorabil žrtev. Veliko razmišlja o tem, kaj je prejšnjič naredil narobe in kako bo »igral« naslednjič. Nato pripravi načrt za pretvorbo sanj v resničnost.
6. Igra: nasilnež »pripravi« žrtev na igro in uresniči svoj načrt. Ustvari situacijo, v kateri jo bo lahko zlorabil.

KAJ JE ČUSTVENA ZLORABA?

Čustvena zloraba je osnova vseh drugih oblik zlorabe, torej vedenja, ki je namenjeno nadziranju in podrejanju drugega z uporabo zastraševanja, poniževanja, vzbujanja občutka krivde, manipuliranja itn. V nasprotju s telesno zlorabo čustvena temelji na moči in nadzoru. Pojavlja se v različnih oblikah, od verbalne zlorabe in nenehnega kritiziranja do bolj prefinjenih taktik, ki jih pojasnjujemo v nadaljevanju.

Razlikujemo med dvema vrstama čustvene zlorabe: odkrito, ki je jasno razvidna (en partner očitno ponižuje drugega), in zakrito, ki je bolj prefinjena in jo je na prvi pogled težje razbrati (denimo izključevanje partnerja/starša/otroka iz vsakodnevnega življenja, izolacija). Ne glede na obliko pa je vsaka čustvena zloraba podobna pranju možganov (strokovno temu rečemo tudi monopolizacija percepcije), ki sistematično odplakuje žrtvino samozavest, občutek lastne vrednosti ter zaupanje v lastne zaznave in samopodobo.

Žrtev čustvene zlorabe izgubi občutek zase in svojo »vrednost«, čustvena zloraba pa ji lahko povzroči celo globlje rane kot telesno nasilje. Žrtev sistematične čustvene zlorabe je prepričana, da nima nobene vrednosti in da je ne bi maral nihče drug kot oseba, ki jo zlorablja – vendar ostaja v situaciji zlorabe, ker verjame, da drugam in drugače ne (z)more. Pri takšnem pranju možganov se žrtev ne zaveda, kaj se dogaja in kakšne so spremembe.

Partner lahko nadzira njene finance, namesto nje načrtuje ali ji do zadnjega ne zaupa svojih načrtov. Za njenim hrbtom jo obrekuje in jo postopno izolira od družbe. Nadzira žrtvin čas in fizično okolje. Vztraja, da žrtev opusti posamezne navade ali konjičke, izsili selitev v drug kraj ali pa žrtev prisili (ali prepriča), naj prekine stik z nekaterimi ljudmi. V žrtvi vzbuja občutek nemoči, strahu in odvisnosti ter ji vceplja drugačno vedenje in navade.

»Trenira« jo, da se vede, kot želi on. Čustveno nasilen partner ne dopušča kritike ali drugačnega mišljenja. Z drugimi besedami: vedno obvelja njegova. Zaradi vsega naštetega začne žrtev o sebi razmišljati drugače. Ima dobesedno – oprane možgane. Razlogi za čustveno zlorabo so različni, od želje po nadziranju do osebnih težav nasilneža, ki je iz različnih razlogov jezen ali nemočen, zaradi česar se njegova jeza usmeri v drugega človeka.

Čustvena zloraba bodisi spremlja druge oblike zlorabe (telesno) bodisi je samostojna, vedno pa sledi nekakšnemu vzorcu in je tudi sama ponavljajoč se vedenjski vzorec. Zanjo je značilno, da vzbuja občutek nadzorovanosti in ustrahovanosti, žrtev pa nenehno spreminja svoje vedenje, izbire in preference, da bi se izognila ponižujočim situacijam.

KAKO SE KAŽE ČUSTVENA ZLORABA?

Znakov, kako prepoznati čustveno zlorabo, je več.

• Nasilna pričakovanja

Nasilna oseba pričakuje nemogoče, denimo to, da boste pustili vse drugo, da bi jo le zadovoljili. Lahko gre za zahtevo po nenehni pozornosti ali željo, da ves svoj prosti čas prebijete z njo. Podvrženi ste nenehni kritiki, ker ne izpolnjujete želja in potreb tako, kot si predstavlja izsiljevalec.

• Zavračanje

Nepriznavanja navzočnosti osebe, njene vrednosti; verbalno ali neverbalno sporočanje, da je neuporabna, razvrednotenje njenih občutkov in misli.

• Agresivnost

Agresivne oblike čustvene zlorabe obsegajo zmerjanje, obtoževanje, grožnje in ukazovanje. Agresivno vedenje je neposredno in očitno. Gre za vzorec komuniciranja med staršem in otrokom, ki je značilen za vse oblike verbalne zlorabe. Agresivna zloraba lahko obsega tudi bolj posredne oblike, včasih je celo preoblečena v »pomoč«. Kritiziranje, svetovanje, ponujanje rešitev, analiziranje, dokazovanje in zasliševanje so lahko iskren poskus pomoči, v nekaterih primerih pa so poskus poniževanja, nadziranja in degradiranja.

Najpogostejši stavek je »Jaz najbolje vem«, ki med osebama vzpostavlja položaj nadrejenosti-podrejenosti. Ta in druge oblike čustvene zlorabe lahko vodijo k temu, čemur rečemo »naučena nemoč«.

• Nenehen kaos

Nasilnež namenoma začenja prepire in je v nenehnem sporu z drugimi – je rojen igralec, saj to povzroča vznemirjenje.

• Zanikanje

Gre za zanikanje posameznikovih čustvenih potreb, sploh če so te posebej izrazite. Namen je poniževanje, kaznovanje. Nasilnež vztraja, da nečesa nikoli ni rekel (»Ne vem, o čem govoriš«), zanika žrtvine percepcije, spomin in celo razum. Zavrača poslušanje in komuniciranje nasploh ter se s ciljem kaznovanja čustveno umika. Ne dopušča drugačnega razmišljanja od svojega. V končni fazi zlorabljena oseba celo preneha zaupati sebi ter svojim zaznavam in čustvenim izkušnjam; izgubi zaupanje v svoje najdragocenejše orožje za preživetje: lasten razum.

• Dominiranje

Nasilnež hoče nadzirati vse, kar počnete, zato izgubite zaupanje vase. Odloča v vašem imenu in namesto vas ter pričakuje, da boste ubogali brez vsakega spraševanja.

• Poniževanje

Zmerjanje, posmehovanje in druge oblike vedenja, ki šibijo posameznikovo identiteto, njegovo spoštovanje in samozavest.

• Zastraševanje

Grozeči pogledi in geste, razbijanje stvari v vaši navzočnosti, uničevanje lastnine, grožnje s smrtjo in poškodbami. Jasno sporočilo je: če ne boste ubogali, bodo posledice katastrofalne.

• Teroriziranje

Vzbujanje skrajnega strahu z ustrahovanjem (denimo siljenje otroka, da gleda nasilna dejanja enega družinskega člana nad drugim ali hišnim ljubljenčkom; grožnja, da bo zapustil partnerja ali koga ubil).

• Čustveno izsiljevanje

Da bi dosegla, kar hoče, druga oseba igra na vaš občutek krivde, sočutja, vrednosti in druge prave gumbe. To obsega tudi grožnje s prekinitvijo razmerja, popolno zavračanje ali uporabo ustrahovalnih taktik za nadziranje.

• Podcenjevanje, minimiziranje

Nasilnež noče priznati stvarnega položaja in dvomi v žrtvino čustveno izkušnjo oziroma odziv na dogodek, zato podcenjuje njeno zaznavo sveta. (Če žrtev reče, da so jo besede ali vedenje prizadelo, se značilni odgovori glasijo: »Preobčutljiv/a si«; »Pretiravaš« … S tem nasilnež namiguje, da ne gre zaupati žrtvinim občutkom.

• Nepredvidljivi odzivi

Kažejo se kot skrajna nihanja razpoloženja, nenadni čustveni izbruhi ali različni odzivi na enako vedenje. Zaradi tega vedno hodite po robu; nikoli ne veste, kaj lahko pričakujete in kdaj boste doživeli naslednji izbruh. Takšni izpadi so značilni tudi za alkoholike in narkomane. Živeti s tako nepredvidljivim človekom je nadvse zahtevno in čustveno naporno, saj žrtev nenehno živi v strahu.

• Izoliranje

Zanj je značilno omejevanje normalnih stikov z drugimi ljudmi (starši, prijatelji, vnuki …), omejevanje posameznikove osebne svobode. Žrtev izgublja stik z zunanjim svetom; nenehno nadziranje ji zmanjšuje možnost in voljo za pridobivanje želene neodvisnosti. Žrtve se izogibajo družabnim situacijam, saj jih čustveno nasilni partnerji pred drugimi zasmehujejo in ponižujejo.

Nasilnež lahko uporablja tudi bolj posredne oblike izolacije: žrtvi denimo reče, naj z njim prebije ves svoj čas, saj jo tako zelo ljubi. Prepoveduje ji uporabo telefona, odvzame osebne dokumente in v njej vzbuja občutke krivde (»Slaba partnerka/mati si«), če svoj prosti čas preživlja v družbi, medtem ko mora nasilnež delati.

Žrtvi dopoveduje, da je to, da ostaja doma, znak ljubezni, on pa zgolj skrbi za njeno varnost. V resnici seveda izolira žrtev zato, da se sam počuti varnega. Učinek izolacije je razumljiv: žrtev se čuti osamljeno v svojem boju, o razmerah, v katere je prisiljena, z nikomer ne more govoriti, glede svojih socialnih potreb pa je vse bolj odvisna od nasilneža.

• Finančna zloraba

Nasilnež nadzira finančna sredstva žrtve; prepustiti mu mora vse svoje zaslužke ali pa ji partner prepusti nadzor nad financami, ki jih potem seveda budno spremlja, komentira in kritizira.

• Verbalni in neverbalni napadi

Poniževanje, kritiziranje, vpitje, grožnje, zavračanje pogovora, čezmerno obtoževanje, sarkazem, grozilna ali vulgarna sporočila, posmehovanje pred drugimi … vse to sčasoma spodkoplje žrtvino samozavest. Čustveno nasilen partner pogovor usmerja tako, da ne boste imeli ne časa ne priložnosti razmišljati o tem, kaj je narobe z njegovim vedenjem.

Taktike neverbalnega nadziranja pa obsegajo geste, obrazno mimiko in telesne gibe. Dvignjena obrv je lahko močno zastraševalno sporočilo, ki ga razume samo žrtev. Številne ženske so nenehno žrtve kritike, češ da niso zmožne skrbeti za dom in družino ter da ničesar ne storijo prav. Če žrtev to poskuša rešiti, jo nasilnež rad kaznuje z molkom. Pogosto je tudi zmerjanje (kurba, prasica, debeluška …).

Nasilnež namreč gradi na družbenih merilih, ki določajo zunanji videz ženske: njena seksualna in siceršnja vrednost temeljita na tem, kako privlačna je. Ker se status moškega v družbi pogosto meri s tem, s kakšno žensko se pojavlja v javnosti, žrtvi, ki teh meril ne dosega, dopoveduje, da je ne bi hotel nihče drug. V skrajnih primerih lahko celo nadzira njene prehranjevalne navade.

• Zanikanje in krivda

Nasilneži so dobri pri oproščanju za stvari, ki jih ni možno oprostiti. Svoje vedenje valijo na nesrečno otroštvo, slab dan in podobno. Zlorabo minimizirajo - ali celo zanikajo, da se je zgodila, odgovornost pa prelagajo na žrtev.

ČUSTVENA ZLORABA OTROK

Čustvena zloraba otroka je vzorec vedenja staršev ali skrbnikov, ki resno posega v otrokov kognitivni, čustveni, psihološki ali družbeni razvoj. Pojavi se lahko v vseh vrstah družin, ne glede na njihovo zgodovino in siceršnje »ozadje«.

Starši ali skrbniki lahko čustveno in psihološko škodujejo svojim otrokom iz različnih razlogov, kot so: stres, slabe starševske spretnosti, socialna izolacija, pomanjkanje razpoložljivih virov, neprimerna pričakovanja od otrok … Otroke lahko čustveno zlorabljajo tudi zato, ker so bili kot otroci tudi sami žrtve zlorabe.

Seveda moramo vedeti, da vsak dvig glasu še ni čustvena zloraba. Vsakdo včasih izgubi nadzor nad seboj in otroku bodisi ne nameni potrebne pozornosti ali ga ozmerja. Škodljivo je, če se tak vzorec redno ponavlja.
Čustveno nasilje nad otroci se izraža na naslednje načine:

• Zavračanje: starši otroku na različne načine sporočajo, da je nezaželen. Telesni stiki z otrokom so minimalni. Otrok, ki je žrtev čustvene zlorabe, neredko postane družinski grešni kozel in je kriv za vse njene težave.
• Ignoriranje: starši z nezadovoljenimi čustvenimi potrebami se ne odzivajo na otrokove potrebe in zanj ne kažejo pristnega zanimanja oziroma ne zaznavajo njegove navzočnosti. Z drugimi besedami: starš je telesno prisoten, čustveno pa ne.
• Zmerjanje: nenehno sramotenje, posmehovanje ali besedne grožnje.
• Teroriziranje: starši otroka nenehno kritizirajo in ponižujejo, se mu posmehujejo za izražanje pristnih čustev in imajo od njega nestvarna pričakovanja. Grozijo mu s smrtjo ali zapustitvijo.
• Izoliranje: starši, ki otroka zlorabljajo z izolacijo, mu ne omogočijo vključevanja v skupinske dejavnosti.
• Privzgajanje škodljivih in/ali nevarnih navad, izkoriščanje: starši otroku dovolijo uporabo alkohola in cigaret, gledanje okrutnega ravnanja z živalmi, gledanje pornografskih filmov in revij ali prisostvovanje kriminalnim dejanjem, kot je kraja. Otroka učijo, spodbujajo ali silijo k nezakonitim dejanjem.
• Zanemarjanje: Roditelj otroku ne nudi osnovne izobrazbe, zdravstvene oskrbe, psihološke obravnave itn.

Čustvena zloraba otrok je oblika zlorabe, ki jo je najteže prepoznati in ustaviti. Včasih namreč otroci sploh ne kažejo znakov zlorabe. Zlorabo prepoznamo na več načinov. Čustveno zlorabljen otrok je negotov, ima nizko samospoštovanje. Zanj so značilni agresivno obnašanje, nasilna dejanja (do ljudi ali živali), umikanje, slabo razvijanje osnovnih spretnosti, uporaba alkohola in drog, samomorilska nagnjenja, težave pri navezovanju odnosov itn.

Čustveno zlorabljanje lahko resno vpliva na otrokov psihološki razvoj, skupaj z razvojem inteligence, spomina, zaznav, pozornosti, fantazijskega sveta, a tudi moralnim razvojem. Vpliva tudi na njegov socialni razvoj (omejena zmožnost zaznavanja, čutenja in izražanja čustev). Zlorabljeni otroci odraščajo misleč, da so nekako slabši. Čustvena zloraba povzroča depresijo, poslabša razvoj socialnih spretnosti ter zavira ustvarjalnost, vztrajnost in entuziazem.

Čustveno zlorabljeni otroci hitreje razvijejo sovražnost ter negativno mnenje o sebi in svetu, ki jih obdaja. Verbalno nasilje (vpitje, žaljenje) ali simbolična agresija staršev (loputanje z vrati, tiho ignoriranje) ima lahko enako resne posledice. Otroci, ki izkusijo tovrstno zlorabo, so med odraščanjem bolj agresivni in konfliktni, kar je še huje, če je čustvena zloraba kombinirana s telesno. Kot odrasli svojo zgodovino pogosto prenašajo na potomce.

KAJ STORITI: PARTNERSKI ODNOS
Prvi korak na poti k spremembi je razumevanje vzorca vašega odnosa, zlasti z družino in drugimi pomembnimi ljudmi v vašem življenju. Razjasniti je treba svojo vlogo v razmerju do drugih; v nekaterih primerih, denimo v partnerski zvezi, ste morda vi žrtev zlorabe, v drugih, denimo v prijateljskih odnosih, pa vi zlorabljate druge in z njimi manipulirate. Pomembno je tudi naslednje:

• Naučite se ljubiti samega sebe in okrepite samospoštovanje. Zavedajte se, da imate pravico živeti svobodno in prijetno življenje. Zaupajte se človeku, ki mu lahko zaupate, ter si dopovejte, da ste dober človek, ki si zasluži najboljše. Tako si boste krepili samozavest.
• Naučite se ščititi sebe. Uvidite, da čustvena zloraba ni sprejemljiva in da si zaslužite, da vas vsi obravnavajo s spoštovanjem in dostojanstveno. Nasilnežu lahko pokažete, kako na vas vpliva njegovo vedenje, in mu poveste, da upate, da se bo spremenil. Seveda se morate nenehno zavedati, da človeka ne morete spremeniti, spremenite lahko le svoje odzive na nasilno vedenje.
• Zastavite nove, razumljive termine za partnerski odnos z jasno začrtanimi posledicami. Odločite se (po možnosti skupaj), da se boste naučila drugače živeti drug z drugim. S partnerjem morata najti zdrav način za vzpostavitev spoštovanja. Iz odnosa izločita zmerjanja, napade na osebnost in analiziranje značajev, poviševanje glasu, metanje predmetov … Če kateri od partnerjev prekrši dogovor, znova vzpostavite fazo ločitve, dokler se ne obnovi vzajemno spoštovanje – ali pa se sporazumita o prekinitvi razmerja.
• Zastavita meje. Zloraba je stvar nespoštovanja, ki obsega kršitev posameznikove edinstvenosti in svobode zaradi nejasno določenih meja. Če ste žrtev zlorabe, ste odgovorni za to, da določite jasne, razumljive meje. Partnerju dajte vedeti, da se zavedate svoje in njegove odgovornosti.
• Vprašajte se, kaj bi svetovali prijatelju, ki bi se znašel v podobnem položaju.
• Izražajte svoja čustva in partnerju dajte vedeti, kako se počutite.
• Vedno in povsod poskrbite za svojo varnost! Če vas partner čustveno zlorablja ob pomoči finančnih vzgibov in razlogov, na banki odprite ločen račun, za katerega boste vedeli samo vi. Vedno imejte pripravljene telefonske številke in rezervni denar, če boste morali na hitro oditi. Če je treba, poiščite pomoč strokovnjaka.

KAJ STORITI: ODNOS MED STARŠI IN OTROKOM
Vsi otroci potrebujejo sprejemanje, ljubezen, spodbujanje, disciplino, konsistentnost, stabilnost in pozitivno pozornost. Kaj lahko storite, če vaše vedenje do otroka ne obsega teh kvalitet, marveč meji na čustveno zlorabo?

• Nikoli se ne pozabite opravičiti otroku. Če izgubite potrpljenje in mu v jezi rečete kaj, česar v resnici niste mislili, se mu opravičite. Otroci morajo vedeti, da tudi odrasli lahko priznajo svoje zmote.
• Ne zmerjajte otroka in ga ne etiketirajte ga. Vzdevki, kot sta »neumen« in »len«, a tudi fraze, kot so »za nič nisi dober«, »nikoli ne boš ničesar dosegel«, »če bi bil le bolj podoben svojemu bratu« …, zmanjšujejo samospoštovanje, ki ga potrebuje vsak otrok.
• Opozorite na vedenje, ki ga je treba izboljšati, in uporabljajte primerne vzgojne ukrepe. Ti naj bodo namenjeni spremembi obnašanja, ne pa kaznovanju ali poniževanju otroka.
• Pohvalite otroka, kadar opravi nalogo, naj je še tako majhna, ali kadar opazite lepo obnašanje.
• Kadar začutite, da izgubljate nadzor, se za nekaj minut umaknite v drug prostor; preden karkoli rečete ali ukrepate, preštejte do deset.
• Če čutite, da nalogi ne boste kos, poiščite strokovno pomoč. To velja za naslednje primere: če dvomite v svojo presojo in se sprašujete, ali nemara izgubljate pamet; če se bojite partnerja; če se bojite izražati svoja mnenja; če se bojite drugih ljudi in nimate več družabnih stikov; če potrebujete veliko časa, da ocenite partnerjevo razpoloženje, preden si mu sploh upate kaj reči; če morate partnerja vsakič prositi za dovoljenje za porabo denarja, vpis v prostočasno dejavnost ali druženje s prijatelji; če izgubite zaupanje v svoje zmožnosti in postanete depresivni; če se počutite ujete in nemočne; če opažate, da čustvena zloraba slabo vpliva na otroka (postaja agresiven, ima nočne more, popušča v šoli …).

Nihče si ne želi živeti v čustveno (ali drugače) nasilnem okolju, zato moramo ukrepati – ne jutri, ne pojutrišnjem, marveč danes. Življenje je prekratko, da bi ga izgubljali zaradi ljudi, ki jim ni mar za nas, ali da bi s svojim vedenjem grenili življenje drugih. Zavedanje – načrt – ukrepanje. Trije preprosti koraki. Storite jih!

Neža Žigon

Test
STE ŽRTEV ČUSTVENE ZLORABE?
 
Vprašanja o vašem partnerju in vajini zvezi, ki si jih morate zastaviti:

• Ali nimate poguma, da bi se o svojih težavah pogovorili s prijatelji/sorodniki?
• Ali vas hoče spremljati vedno in povsod?
• Ali mu morate povedati za svoje načrte ali ljudi, s katerimi se boste družili?
• Ali ima težave z vašim uspehom?
• Ali se negativno odziva na ljudi z avtoriteto in višjim položajem?
• Ali verjame, da je moški glava hiše?
• Ali vas ponižuje?
• Ali vas krivi za posamezne stvari, ki se zgodijo?
• Ali ne priznava vašega mnenja?
• ali v vas vzbuja občutek krivde?
• Ali vas zmerja?
• Ali hitro izgubi potrpljenje in okrog sebe meče predmete?
• Ali je bil kdaj nasilen v krogu drugih ljudi?
• Ali postane nasilen, kadar pije?
• Ali je ljubosumen na vaš čas, kariero ali druge ljudi v vašem življenju?
• Ali se z vami igra miselne igrice?
• Ali je prepričan, da je seks njegova pravica, ne glede na to, ali privolite ali ne?
• Ali izhaja iz nasilne in/ali neurejene družine?
• Ali imate občutek, da je v vajinem odnosu nekaj narobe, vendar ne veste, kako bi to opisali?
• Ali imate občutek, da ne ceni vašega razmišljanja in občutkov?
• Ali imate občutek, da ga nikoli ne morete zadovoljiti, da ničesar ne naredite pravilno?
• Ali vam govori, da vas nihče drug ne bi maral in da ste lahko srečni, da vsaj on skrbi za vas?
• Ali se morate pred njim zagovarjati za vsak trenutek svojega prostega časa?
• Ali vas zmerja?
• Ali vam onemogoča dodatno izobraževanje oziroma vas od njega odvrača?
• Ali vam po prepiru za spravo predlaga seks?
• Ali otroke uporablja kot orožje proti vam? Vam grozi, da ne boste nikoli več videli otrok, če ga boste zapustili?
• Ali vas krivi za vse, kar gre narobe?
• Ali vaše težave pojmuje kot nepomembne; ali meni, da pretiravate?
• Ali vas ne posluša?
• Ali svoje potrebe vedno postavi pred vaše?
• Ali od vas pričakuje, da boste počeli kaj, kar vam je prijetno ali se vam celo zdi ponižujoče?
• Ali nenehno skrbite, da ga ne bi vznemirili?
• Ali v vas vzbuja občutek krivde za stvari, s katerimi nimate nič?
• Ali se zaznava kot žrtev in nenehno pričakuje prednostno obravnavo?

Zdaj analizirajte svoje odzive in odgovorite na vprašanja o sebi:

• Ali imate šibko samospoštovanje?
• Ali verjamete v tradicionalne, stereotipne delitve vlog med moškim (glava družine) in žensko (gospodinja)?
• Ali imate občutek krivde, če je partner vznemirjen ali ljubosumen?
• Ali dovolite, da vas partner nadzira, "ker vas ljubi"?
• Ali verjamete, da je ljubosumje znak ljubezni?
• Ali se bojite samostojnega sprejemanja odločitev?
• Ali naredite vse, da bi zadovoljili partnerja/da ga ne bi vznemirili?
• Ali se slabo zberete in hitro pozabljate?
• Ali ste opazili spremembe v svojih vzorcih spanja, prehranjevanja, rabe alkohola in drugih drog?
• Ali ste izgubili energijo za opravljanje stvari, ki ste jih nekoč radi počeli?
• Ali ste izgubili stike s prijatelji/družino?
• Ali ste izgubili zaupanje vase?

Če ste na več kot 8 vprašanj odgovorili pritrdilno, ste žrtev čustvene zlorabe. Odnos, v katerem ste, morate čimprej začeti reševati – ali iz njega oditi.

MOŽNI KAZALNIKI ČUSTVENE ZLORABE IN ČUSTVENEGA ZANEMARJANJA

Otroci                                                   Odrasli
Depresija                                             Depresija
Umikanje                                              Umikanje
Šibko samospoštovanje                     Šibko samospoštovanje
Tesnoba                                               Tesnoba
Plašnost                                                Plašnost
Agresivnost                                          Občutki sramu in krivde
Čustvena nestabilnost                         Jokavost
Motnje spanja                                       Samoobtoževanje in/ali samoponiževanje
Toženje o bolečinah brez somatskega
Osnove                                                   Pasivnost
Neprimerno vedenje za določeno starost
ali stopnjo razvoja                                 Družabna osama
Pasivnost                                              Zavračanje zdravstvene oskrbe ali
odlašanje z obiskom zdravnika
Poskusi samomora ali govor o tem    Nelagodnost ali živčnost v bližini
sorodnikov ali zdravnika
Skrajna odvisnost                                 Raba prepovedanih drog
Slabi učni uspehi                                  Izogibanje očesnemu stiku
Nezmožnost zaupanja                          Druge oblike zlorabe (prisotne ali sum
nanje)
Kraje in druga kazniva dejanja           


ZNAKI ČUSTVENE ZLORABE PRI OTROCIH:

• skrajno vedenje (pretirano pritoževanje, zahtevnost, izrazita pasivnost/agresivnost),
• otrok je bodisi neprimerno odrasel bodisi neprimerno otročji,
• otrok zaostaja v telesnem in čustvenem razvoju,
• otrok staršem na različne načine sporoča, da mu primanjkuje pozornosti.

KAKO PREPOZNATI ČUSTVENO NASILNEGA PARTNERJA?

• Občutek imate, da se z njim ne morete pogovoriti o stvareh, ki vas mučijo.
• Nenehno vas kritizira, ponižuje, in spodkopava vaše samospoštovanje.
• Posmehuje se, kadar se želite izraziti..
• Izolira vas od prijateljev, družine.
• Omejuje vaš dostop do dela, denarja ali gmotnih virov.
• Vajin odnos niha med dvema skrajnostma: bližino in globoko čustveno vrzeljo.
• Včasih se vam dozdeva, da morate imeti spolne odnose le zato, da se vam glede tega ne bi bilo treba prerekati.
• Včasih se počutite ujeti v partnerski odnos.
• Partner včasih zavrže vaše osebne stvari, uničuje predmete ali grozi vašim hišnim ljubljenčkom.
• Partnerja se bojite.
• Partner brez razloga »preklaplja« med različnimi oblikami vedenja.
• »Življenje bi bilo čudovito, če …« Nenehno razmišljate, da bi bil vaš partnerski odnos popoln brez partnerjevih čustvenih neviht, ki so vse pogostejše. Nenehno imate občutek, kot da hodite po jajcih; včasih se vam zdi, da utegne vsako vaše dejanje povzročiti partnerjev izbruh. Skušate storiti vse, da bi to preprečili, čeprav veste, da bo prej ali slej prišlo do izbruha.
• »Ne maram te, a bolje zate, da me ne zapustiš.« Partner vam nenehno dopoveduje, da niste vredni razmerja z njim, vendar vam ne pusti odidi. Če to poskušate in vas zaloti, postane še nasilnejši.
• »Ti si problem.« Partner nikoli ne prizna svoje krivde, ampak za vse krivi vas.
• »Da se mi je to zgodilo, je tvoja krivda.« Krivi ste za vse partnerjeve težave, celo tiste, pri katerih niste imeli prav nič zraven (če zamudi službo ali prepozna plača račune …). O tem, da so bile nemara napačne njegove odločitve ali razmišljanja, noče niti slišati.
• Značilni so pretirani odzivi na drobne težave in vznemirjenja; vse, kar partnerja zmoti, lahko povzroči vpitje in vznemirjanje.
• Partner v vas vzbuja občutek nevrednosti oziroma manjvrednosti. Dopoveduje vam, da do vseh težav pride zato, ker ničesar ne storite prav.
• Partner ima nestvarna pričakovanja; glede vseh svojih potreb je odvisen od vas ter pričakuje, da boste popoln partner, ljubimec in prijatelj.
• Partner je pretirano ljubosumen in vam dopoveduje, da je ljubosumje znak ljubezni – v resnici je to zgolj znak negotovosti. Nenehno vas sprašuje, s kom ste govorili, in vas pogosto kliče oziroma preverja tudi ob najbolj neprimernih trenutkih (denimo med delovnim časom).
• Partner uporablja grožnje, da bi okrepil nadzor nad žrtvijo. Grozi, da se bo ubil, jo zapustil, ji odvzel otroke, jo osamil od družine … Za vzbujanje strahu doda še taktiko ustrahovanja (metanje predmetov, poškodovanje stvari, ki so žrtvi pri srcu, opletanje s pestjo, glasno vpitje).
• Med taktike nadzora utegne nasilen partner vključiti otroke. Odnos med materjo in otrokom poskuša pokvariti tako, da pred otrokom spodkopava njeno starševsko avtoriteto. Mater krivi za otrokove neuspehe v šoli, neustrezno vedenje ali slabo zdravstveno stanje.
• Čustvena in spolna zloraba sta pogosto povezani: partner uporablja taktike čustvene zlorabe za manipuliranje, katerega namen je, da bi hitreje podlegla njegovim spolnim zahtevam. Čustveni nasilnež lahko izrazi željo po spolnem razmerju z žrtvijo, pri čemer ji zagotavlja, da jo ljubi, in da mu mora tudi ona dokazati, da čuti enako. Če ga zavrne, jo obtožuje, češ da ima razmerja z drugimi moškimi. Lahko ji tudi dopoveduje, da bi jo rad naučil posteljnih veščin, ali jo sili k gledanju pornografskih filmov. Če mu partnerka razkrije zgodovino spolnega nasilja v svoji družini, z njo ne sočustvuje, ampak ji sporoča, da si je to zaslužila ali da ji je bilo celo všeč.

Približno 30 odstotkov partnerskih odnosov vsebuje to ali ono vrsto zlorabljanja.