Meditativno življenje, ki se ga naučimo v tišini, samoti, ko smo sami s seboj in poslušamo kaj nam Bog govori, lahko prenašamo tudi v vsakdanje življenje, kjer so ljudje okrog nas, se z njimi pogovarjamo, delujemo, gledamo in smo.

Ker smo se naučili harmoniziranega delovanja organov v našem fizičnem telesu s pomočjo dihanja, vizualizacije, osredotočanja, ozaveščanja…, lahko na cesti, v službi, trgovini ali pogovoru s prijatelji ali partnerjem, ravno tako usmerimo energijo v sebe. Iz sebe pa izžarevamo ljubezen, sprejemanje in strpnost do drugih. Potrebujemo le trenutek, nihče ne bo ne videl, ne opazil, da kaj počnemo, da vzpostavimo mir v sebi. Zavemo se svojega diha, ki potuje skozi nosnici po vsem telesu in prečiščuje kanale, ki bi utegnili biti neprehodni.

To je potrebno predvsem takrat, ko se znajdemo v situaciji, ki je neprijetna in nepričakovana. Verjemite pa, da vaja dela mojstra. Morda nam prvič ne bo uspelo, morda drugič tudi ne, potem nam bo morda dvajsetkrat uspelo, nakar se srečamo z neprijetno situacijo ali neuresničenimi pričakovanji, ko se nam notranja harmonija poruši. Mislimo negativno, čustva so destruktivna, ne vidimo rešitve. Takrat se ne smemo prestrašiti in izgubiti upanja, ampak le vztrajati v svojih »treningih« obvladovanja samega sebe.

Kar mislimo, to smo in če mislimo negativno, se nam negativno vrača in dogaja. Vzrok-posledica ali pa kar seješ, to žanješ. Energijo se moramo vedno naučiti usmerjati kontrolirano. Saj le sebe lahko kontroliramo in spreminjamo. To je naloga vsakega človeka, naša pravica in dolžnost do planeta na katerem živimo, saj le tako lahko prispevamo k splošnem ne-uničenju planeta in sebe, katerega del smo.

Naučiti se moramo energijo usmerjati v dobro, misliti in delovati ljubeče in nenasilno, kar pa lahko počnemo le, če smo seznanjeni z določeno mero informacij, kaj to sploh pomeni. Zakaj se bojimo, se čutimo ogrožene, napadene? Vse to je v naših glavah kar sproži reakcijo, da se branimo ali pa napademo nazaj. Tak občutek lahko opustimo, enostavno mu ne damo moč, da se razraste v vsej svoji veličini. Ne pripisujemo mu pomembnosti in tako izgubi moč.

Ljudje se počutimo ogrožene in napadene, v mislih nas je strah »kaj bo jutri«, kako bo, če bo, se zavarujemo in delamo rezervo. Strah pa je nasprotje ljubezni, zaupanja in dobrega. Vse kar bomo mislili, predvideli, tja usmerjamo energijo in prispevamo k temu, da se uresniči. Ali tega resnično ne moremo razumeti?

Dobivamo lekcije, da se iz njih nekaj naučimo, da se zamislimo nad svojim delovanjem. Ko imamo neprijetne občutke, je nekaj narobe, lahko to spremenimo. Kadar se nam dogajajo situacije, katerih smo se bali ali smo se jih želeli »izogniti« tako, da smo kar naprej mislili nanje, imamo možnost, da sprevidimo, se učimo na svojih napakah in izkušnjah, naslednjič pa »delamo« drugače.

Vse vojne, ki divjajo v nas, dvomi, nesprejemanja in nestrinjanja z drugimi, vsa negativna čustva in trpljenja zaradi njih, nam kažejo priložnost, da »delovanje«, ki je napačno, spremenimo. Samo misel in odnos do stvari je potrebno zamenjati in življenje se nam pokaže v drugi luči. Mnogi bi rekli, da se od sanj ne more živeti, da je življenje borba in ne pravljica. Seveda, to pravijo ravno tisti, ki svojega »delovanja« ne želijo spremeniti in ob istem delovanju pričakujejo drugačne posledice. Izgovarjajo se na zunanje dejavnike in iščejo »krivce« zunaj sebe in zunaj svojih zmožnosti, za vse, zaradi česar so nezadovoljni, boječi in ranjeni. Da bi spremenili svoje mišljenje ne želijo niti slišati, kaj šele poskusiti, če bi morda to res delovalo. Svojih strahov ne želijo opustiti, ker menijo, da je to »normalno« in da nevarnost preti človeku na vsakem koraku.

Ob človeku, ki ni pripravljen popolnoma nič spremeniti, niti poskusiti verjeti, da je možno kaj drugače doživljati, kot je on prepričan, ni smisla trošiti energije in mu govoriti o raznih možnostih, priložnostih in lastnih izkušnjah. Prišel bo čas, ko taka oseba dobi dovolj bolečo lekcijo, da sprevidi. To je takrat, ko enostavno ne bo videla nobene možnosti, da lahko deluje s svojim znanjem, ko ga ima in s starim prepričanjem, ki mu ne nudi rešitve svojih težav. Spoznanje, da obstaja sila, ki je višja od nas, kateri lahko prepustimo stvari, ki jih sami ne zmoremo spremeniti fizično, lahko vpliva na naše misli, da so pozitivne, s tem pa dobivamo vedno več moči in ljubezni v sebe, da si lahko kreiramo zdravo in lepo življenje, tako, kakršno »nekateri« menijo, da je pravljica ali iluzija.

Imamo izbiro zdaj, ko to vemo.
Pojavi se tudi naša odgovornost zdaj, ko to vemo.
Začnemo razmišljati zdaj, kot to vemo.
Delujemo in mislimo, saj smo blagoslovljeni.