| Piše: Vladimir Gajšek, Intely way
Ko govorimo o kakovostni starosti, najdevamo razmerja, ki se razlikujejo po
zgodovinskih obdobjih – teh ni potrebno idealizirati. Socialna mreža medgeneracijskih
programov za kakovostno starost spada v program Inštituta Antona Trstenjaka
kot razvojni projekti, z izhodišèi: socialna mreža medgeneracijskih programov
za kakovostno starost, ki jo razvijajo in uvajajo v program Inštituta Antona
Trstenjaka na terenu, izhaja iz dejstev, da tako rekoè vse tri generacije (mladina,
odrasli, starostniki ali priletni) soobstajajo kot doloèna zgodovinskodružbena
celota, kakor so vsa tri obdobja življenja skupno zajeta celota èlovekovega
življenja. Seveda prav Gibanje za praviènost in razvoj lahko privzame spoznanja,
ki so glede na kakovostno starost skupna in družbeno uèinkovita, interesno pa
podkrepljena s konkretnimi naèrti na razliènih bivanjskih podroèjih v mestu
in na podeželju.
Etièni imperativ starosti ni v doživljenjskem koncu, ampak v skupnem interesu
po lepoti, dobroti in praviènosti biti. Tukaj je tematika – v ugotovku, da starost
nikakor ni bolezen, ampak tretja tretjina èloveškega življenja, ki ima svoje
posebne možnosti in težave, je pa enako smiselna kakor sta mladost in srednja
leta, ko se deli življenje v triado: poskok – tek – hramljanje ali poèasna hoja.
Morda se res zdi, da stari ne umirajo veè doma, torej so danes v evropski kulturi
starost, umiranje in žalovanje tabu, podobno kakor so bili pred tem spolnost,
noseènost in porod – ob tem pa je dejstvo, da se stara celina stara.
Šok informacijskih družb je zakrèil tudi starost… O starosti je torej tudi
ugotovljeno:»V sodobnih postindustrijskih razmerah je postala neuporabna tradicionalna
socialna mreža, ki je zadnja tisoèletja povezovala vse tri generacije v celoto,
na temelju sorodstveno-krvnih in sosedskih razmerij. Tudi sodobna družina in
profesionalna javna socialna mreža ne zmoreta danes omogoèiti ljudem kakovostne
starosti in povezati generacije v novo celoto. V sodobni socialni mreži ostajajo
na tem podroèju velikanske luknje: med generacijami je globok komunikaciji prepad
in nepoznavanje, stari ljudje so množièno osamljeni, srednja generacija se ne
pripravlja na lastno starost. Nujno je torej zavestno oblikovati dopolnilno
sodobno socialno mrežo za kakovostno starost na temelju osebnega poznanstva,
prijateljstva in prostovoljstva.«
Je starost res nadloga in predsmrtnica – ali pa tvorno tretje življenjsko obdobje?
Tukaj so že zajeti odlomki programa dela s starostniki ali s priletnimi, koderkoli
se že starina modrina pojavlja v svojih gerontoloških in tudi geriatriènih znaèilnostih
in lastnostih, vse pa glede na medsebojnost. Ugotovljeno je menda, da se bo
v prihajajoèi èetrtini 21.stoletja stoletja po vsem svetu zelo poveèal delež
starega prebivalstva: v deželah evropskega ozadja biopolitike in življenjske
kulture se bo povzpel iz nekdanjih manj kakor 10% starih ljudi 1/3 (na eno tretjino);
torej je, kot ugotavljajo, priprava družb na poveèan delež starostnikov ena
težjih in akutnih nalog socialne države, a tudi družine, pa ne le v simbolnem
smislu, marveè gotovo tudi v praktiènem, alternativno gerontološkem, geriatriènem
in andragoškem pomenu. Sociala tukaj pomeni poleg usklajene rente kot starostne
pokojnine tudi celostno skrb za življenje, ki poveèuje življenjsko dobo z visoko
tehnologijo v razvitosti zdravstva in farmakologije scela; zaenkrat še ni mogoèe
klonirati ljudi in jih ni mogoèe opremljati s protetiko ali z nadomestnimi –
presajenimi – organi, zlasti z vitalnimi organi, èeprav so presaditve srca kajpak
uspešne, prav tako presaditve oèi idr.!
Aktivizem, ki zajema starost, mora biti dovolj presoden, pozitivno in življenjskokritièen,
da se uveljavijo parametri skupnega prehoda v nova spoznanja o starostni družbenosti,
ne pa o osami, torej o izolirani ali razdružbljeni tretji življenjski dobi.
Tukaj se dogajajo bistvene družbene premene – medgeneracijsko, a tudi glede
na pomen socialne praviènosti in solidarnosti. Kako bo v negativnih izhodišèih
ali ne dovolj razloženih pogojih ob relativizaciji morale s starostjo, že èutijo
vsi, ki se starajo: ponavadi morajo v socialni negotovosti vzdrževati celo mladino,
saj jih državni organi kar tako ne izganjajo, ne izseljujejo v brezdomje brez
geta, jih ne »deložirajo« - vržejo na posurovelo cesto med sodrgo, beraèijo,
delomrzništvo, alkoholno zlorabljeno populacijo, med izkrivljeno socialo podna…,
èeprav se tudi to dogaja, saj se nad starim èlovekom in njegovo nemoèno družina
»zlahka« z lažmi izživlja celo državna uradnost. Ne gre le za kakšno zanièevanje
ali razžalitev starosti, ampak za neke vrrste socialni umor, ko postane preživetništvo
ostarelega, bolnega, onemoglega èloveka kratkoroèna socialna politika… - v zasmeh
osebnim svobošèinam, èlovekovim pravicam, kaj šele v porog ustavi, ki je le
paragrafarstvo na papirju.
Gornja meja življenjske dobe se viša… In se dogaja, da že v dobi priletnosti
nekateri ugotavljajo – da ne bodo dobili zaposlitve, in èe se znajdejo v nezaposlenosti,
so kmalu brezposelni tudi vrženi na cesto – kar je povsem skregano z zakonodajo
Evropske unije in s socialnostjo Evropske unije, a se dogaja v Sloveniji kakor
nonšalantno, v slabem razumetju »turbokapitalizma« oziroma v zrušenih lestvicah
ne le vrednot ali moralnega sistema, marveè tudi v unièevanju starostnika na
naèin državne zaplembe vsega premoženja in bivališèa, razen kolikor lahko tak
posamiènik nese v plastièni vreèki… Najbolj podlo pri tem pa je in protiustavno
ali razèloveèeno, da se najdejo uradovalno brezobzirni ljudomrzniki, ki službeno
govorijo neresnico na naèin, kakor da bi bil starostnik kriv samemu sebi, da
ga izženejo in da postane v lastni domovini zanièevani brezdomni izgnanec; to
krivdo poveèajo laži, opravljivo in obrekljivo ali kakor terciajalsko izreèene
še s strani uradnih oseb na kakem centru za socialno delo, kjer imajo vse take
osebe kolaborantsko, povsem protipravno zakolièeno plaèanost in službeni položaj…
- in medtem ko bi moral center za scialno delo za starostnika vsaj v praviènosti
socialne države poskrbeti, ga udari z eksekutorji in z obstojeèimi eksekucijskimi
vodi. Eksekutorji državno vedo, da se starostniki in drugi zaenkrat ne upirajo
z orožjem, da ne bi bili izgnani – pri èemer je potrebno svetovati, da se kaj
takega tudi ne bi pripetilo ali da se ne bi zaèel dogajati upor zoper povsem
razèloveèeno kriviènost, protiustavnost in unièevanje slovenskih družin, èetudi
v imenu izvršilnega pravništva… Kdor naèrtuje znova slovensko izgnanstvo družin
v brezdomje – ko ima pred slovenskim èlovekom in družino veè pravic vsak tuji
zelenjadar – ali kdor celo to izvršuje s svojim nabodreno kriviènim, a le papirnato
paragrafarsko podloženim pravništvom – podobno se je dogajalo na zaèetku 2.svetovne
vojne, ko so tudi izganjali slovenske družine, a vsaj v drugo, obièajno v jugoslovansko
naselitev -, bi moral biti nemudoma zapisan reinženiringu in znan po brezobzirnem
ibermenševstvu. Celo veè, dokler bo imela mestna pretepaška sodrgo tiho potuho
ali podporo pri socialnem delu, bodo brezdelno alkoholski pretepaèi tepli starostnike,
jim grozili, jih zanièevali – kar je vidno zlasti v mestnih parkih…; in èe ne
drugaèe, bi morala vsaj slovenska policija pokoriti tovrstno nasilništvo in
nedvomno zlikovstvo »raje«. Starost mora imeti zagotovljen prostor v slovenski
družbi, ki ne sme postati predprostor mrliških vežic.
V smislu starostne življenjske dobe je, da se nujno najde na koncu koncev socialni
sporazum. Tako imenovano ozavešèanje slovenskega prebivalstva o kakovostni starosti
in o potrebnosti priprave na starost naj bi bila kolièkaj še naprej v dobrem
socialna, torej naj bi se vzpostavila obrambna mreža proti asocialnim in anomiènim
okoljem, kjer starost samo še nemoèno hira oziroma umira. S skupnostno socialno
metodiko je mogoèe urejati prebivalstvo doloèenega kraja o starosti, o pripravi
na priletnost ter o programih krajevne mreže medgeneracijskih programov za kakovostno
starost - na podroèju medèloveških odnosov. Vsak kos kruha obubožanemu starostniku
pride prav. Pomagajo lahko centri za socialno delo, policija, Karitas in Rdeèi
križ…, ko se naj tvori tudi družabništvo z osamljenim starim èlovekom in vodenje
medgeneracijskih skupin za kakovostno starost.
Lahko se opredelimo za starost – ali proti nji… Gibanje za praviènost in razvoj
si torej prizadeva za korenite spremembe – ne le v vedenjskih vzorcih glede
na življenjsko podroèje starosti, temveè za kompetentno uravnavanje prostovoljnega
dela, za uveljavitev dednega prava, za upoštevek pokojninskega starostnega varstva,
za pravilno stanovanjsko in okoljsko politiko – do – starostnikov, za zdravstvene
storitve same geriatrije, za družinsko vlogo v starosti (dedki in babice), za
tretjo univerzo, za ekonomizacijo in pouèevanje starostnikov, za ohranjanje
humanizma v medsebojnosti, za duhovno oskrbo, za hospic, za urbanizem in arhitekturo
glede na potrebe starostnega prebivalstva, kjer naj hotele in domove onemoglih
nadomesti vrtno in kompletno naselje starostnikov, ki ni geto, ampak del narodne
skupnosti, tudi se Gibanje za praviènost in razvoj zavzema za zaupanje v medgeneracijskem
smislu in za topli dom starostnikom. Kakovostna starost namreè pomeni lepoto
biti v preživeti zgodovini, ki nikakor ni odveè, ampak klièe k novi družbeni
odgovornosti 21.stoletja, torej tudi v tako imenovani – komunitarizem.
Ali bo starost dejavna in dovolj zgledna življenjska doba, je odvisno od medsebojnosti,
ki ni samo materialna, ampak tudi èustvena, vzgojena in privzgojena – v demokraciji
-, duhovna in socialna. Da starost postaja evropsko in globalno pomembna, ker
se življenjska doba viša, navajajo na družboslovno celovitost tretje življenjske
dobe: priletnost je še vedno prvina, ki je ni mogoèe pozabiti, jo razdružbiti
ali jo izolirati. Celo veè, odnos mora biti obojestranski: s strani starosti
do drugih, mlajših generacij – in s strani medgeneracijskega dialoga in dela
s starostjo ali s starostništvom, zlasti na socialni in sodelujoèi ravni. Tukaj
je možna tudi dejansko slovenska sprava – glede na neslavne in tudi neljube
dogodke v bivšem režimu.
Državni interes je, da se starosti poklonimo in jo uživamo v sreèi in blaginji.
Zagotovitev sredstev za neobremenjeno in svobodno starost torej pomeni delovanje
za starost(nike) na veè podroèjih: od turizma do kulture… - pri èemer pa turizem
ne bi smel biti oddeljen le parcialno, torej za vsako ceno privabljanja starostnikov
v poèitnikovanje ali letovanje, zlasti na tuje, ampak v skupno medgenaeracijsko
mrežo slovenske poti v prihodnost, tudi v lepšanje slovenskih krajev… Državno-socialni
interes je nadalje, da starost postane del skupnosti in spoštovana življenjska
doba, toda s poznavanjem znaèilnosti starostnikov: tudi glede na ljubezenska
sreèanja in vdovstvo, tudi glede na oskrbo starostnikov v domovih starostnikov,
tudi v bralnicah in v tretji univerzi idr.
O starosti je v Gibanju za praviènost in razvoj mogoèe govoriti in udejanjati
programe le na humani ravni. To pa je izjodišèe, ki zavezuje: slovensko, evropsko,
globalno.
Vir: http://www.gibanje.org |