»In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Evangelij po Janezu 8,32). Kaj je resnica, o kateri nam govori evangelij? In kako ta resnica izgleda? Od kar pomnimo se vsak bori za svojo resnico in vsak za svojo svobodo.

Iz naše pretekle in pol pretekle ter svetovne zgodovine je jasno, da se je za resnico in za svobodo treba boriti. Vsakdo med nami vsaj enkrat v svojem življenju na zemlji odkrije, da ne more čisto zares svobodno govoriti in delovati, tako kot bi sam želel. Če globlje premišljujemo, spoznamo, da pravzaprav nihče nima pojma, od kot človek in človeštvo prihaja in kam gre. Ta uvid se doseže največkrat po dolgi poti notranjih in zunanjih bojev. In tudi pot do resnice ter svobode je prav tako v znamenju meča.

Jezus v Evangeliju po Mateju (10,34) pravi sledeče:«Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo, nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Jezus je čisti dušni človek, ki živi v resnici in svobodi. Je eno z Božansko dimenzijo. Zato lahko reče, da se bo vrnil v kraljestvo svojega očeta. Njegove besede: Sledite mi, nas vabijo, da bi prav tako hodili po poti resnice in svobode. Moč-sila, v kateri in iz katere priča, prežame celotno človeštvo in nagovarja vsako človeško srce, ki stoji pred vrati poti k vrnitvi. Kristusova energija izžareva božansko luč in se dotika vse ljudi ter jih dviguje nad njih same, kar pomeni preko omejitve njihovega ega, ki je vir vseh nasprotij.

Ljudje pa ta klic-impulz lahko razumejo tudi povsem narobe. Namesto, da bi svoj materialni jaz predali in sledili Jezusu, ga še bolj utrjujejo in delajo še močnejšega ter se zapirajo v lastno samozagledanost. Tako nastane prepričanje, da so le oni poklicani k posebni nalogi, da so le oni spoznali Boga. Temu lahko rečemo, sindrom »izbranega naroda«. Pri  nekaterih narodih, ki ustvarjajo tovrstne občutke, kmalu nastane prava trdnjava in valilnica zmotnega prepričanja. A to je nevarno, zelo nevarno. Ti svoj svet, svoje misli, svojo vero dvigujejo na oltar. Tako s tistimi, ki verjamejo v tako iluzijo, z lahkoto manipulativno ravnajo. Organizirano in načrtno podpirajo netolerantnost in hitro zgrabijo za meč ali pa bolj prefinjeno uničevalno orožje, ki je med tem zamenjalo mač. Na ta način so in še vedno tečejo potoki krvi v imenu njihove lastne resnice in svobode.

To so grenke izkušnje in zaradi le-teh pa se v človeku nekaj spremeni. Začne se spraševati ali so »veliki vodje« zares imeli prav, je svobodo zares prineslo prelivanje krvi. Prav taka vprašanja si ena in druga stran postavljata po koncu vsake vojne, ko si ližejo svoje rane. To stanje duha še sedaj čutimo tudi pri nas v naši državi. Zelo počasi pa začenja nato svetiti druga svetloba, notranja svetloba, na katero vplivajo ideje o resnici in svobodi ljudi.

Prizadevanje za temeljne svoboščine so se začela pred približno 700 leti na zahodi, kjer so se začeli ljudje prizadevati za svobodo. Dvignili so se proti knezom in cerkvenimi dostojanstveniki, katerih zakoni so se jim zdeli slabi, saj se niso ujemali z novo nastalimi zahtevami po pravičnosti, resnici in svobodi posameznika, torej proti«fundamentalnim svoboščinam« posameznika, ki jim z današnjim besedami pravimo temeljne pravice.

Takratno evropsko plemstvo in duhovščina so predtstavljali«tretji stan«, meščanstvo, ki se ni pustilo več tako omejevati. To pa prineslo francosko revolucijo. Ideali »svoboda, enakost in bratstvo«, so razvneli srca ljudi. Mar prvotno ljudje niso bili svobodni, enaki in bratje ter sestre? Ti visoki ideali so odsevali nekaj prvotnih temeljnih pravic in dolžnosti, ki so vsajene v človeških srcih. »Vizionarski« misleci so hoteli doseči raj na zemlji. Tako je takratni izkoriščani in podjarmljani človek nove ideje zgrabil z obema rokama. Kakšen pa je bil rezultat tega?

Ja, tudi danes se močnejši razvijajo na račun šibkih. Tako kot so knezi in cerkvena hierarhija vladali v fevdalnem sistemu, se nadaljuje tudi danes. Liberalni gospodarski sistem je nastal zato, da bi omogočil gospodarsko močnim izkoriščanje gospodarsko šibkih. Tako se je plamenica svobode postopoma ugasnila, enakost se je hitro končala in bratstvo je tako veljalo le za tiste, ki so enako mislili in živeli. Nato je prišlo ponovno do upora vodilnih duhov. Gnalo jih je nekaj nedoločenega globoko v njihovem bitju in zaradi hrepenenja, da bi osvobodili soljudi njihovih verig, so širili idejo o socialistični ter komunistični enakosti. Nekoč je nekdo dejal: Če si star štiridest let in nisi socalist, potem nimaš srca. Če si star štirideset let, pa si še vedno socialist, potem nimaš pameti. Ja, spreminjanje idealov v resničnost zahteva več kot le navdušenje nad socializmom.

Na sceno je prišlo novo geslo: Osvoboditev delavskega razreda. Po Evropi se je začel širiti duh komunizma, to so začetne besede Komunističnega manifesta, ki sta ga leta 1848 izdala Karl Marx in njegov kolega Friederick Engels. Za množice sta bili diktatura proletariata in brezrazredne družbe pojem svobode. Tako je postopoma nastala nova zavest. Po izvedbi revolucionarnega preobrata bi tako vsak prispeval po svojih sposobnostih in dobil po svojih potrebah. Pričel se je velik boj za realizacijo tega ideala. Danes, ko se je komunizem sesedel vase in je socializem nadomestilo blagostanje, je povsem vidna nezanesljivost teh idealov. Vse dokler pa ni prišlo tako daleč, pa so povzročili prelivanje krvi in mnogih solza širom Evrope in skoraj vseh državah, ki so bile pod vplivom Evrope.

V drugi polovici 20. stoletja je postalo jasno, da se kolektivna svoboda ni uresničila! In iz tega spoznanja je začel del mladine zanikati takratne družbene norme. Zavrgli so tudi moralne predstave. »Ljubezen, svoboda«, so vpili otroci cvetja, ki so pripadali hipijem. Je bila to res obljubljena svoboda za človeštvo? Leto 1968 je bilo pod močnim impulzom iz duhovnega sveta in je zato predstavljalo vrh protestnih gibanj na evropskih visokih šolah. In kaj je bilo iz tega? Nič, v bistvu se ni spremenilo – nič!

Človek je omahnil nazaj v svoj materialni jaz-ego, samoljublje, gon po posedovanju, moči in denarja. Gibanje hipijev je poskušalo spremeniti sebe in takratni materialistični svet. Iskalo se je univerzalno ljubezen in našli so, ker niso razumeli, spolno svobodo. Iskalo se je skupnost sorodnih duš, saj so verjeli v enotnost – in našli, ker niso razumeli, komune, skupnosti, v katerih so skupaj živeli, na koncu pa je vedno osamljenost našla njih. Iskala se je osvoboditev od vseh pritiskov, hoteli so biti to, kar so zares bili. In so našli, ker se niso spremenili, le svoje lastno samoljublje. »Make love – not war« je bilo eno od takratnih gesel gibanja. Vendar ni delovalo. Godilo se jim je kot Pavlu, ki pravi:«Dobro hoteti je sicer v moji moči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.« ( Rim 7,18-19).

V nekaterih zahodnih deželah so se levi, desni politični poli in skupine v sredini začeli zavzemati za državno blaginjo, vendar pa s strašnimi posledicami. Tako je pri posameznikih mogoče zaznati vrhunec egoizma( »Tajkuni« itd...) Kariera je postala pomembnejša kot sreča življenjskega partnerja ali družine. Država blagostanja nudi ljudem dovolj možnosti, da izživijo svoje prikrite užitke. Tako se danes vedno manj sklepa globlje duševne zveze, vedno več ljudi ne pozna več vesti in morale in se ženejo, pregorevajo. Psihične motnje se širijo in psihologi vidijo kot nujno zlo svoje naloge v tem, da flikajo človekovo notranjost, ki je večkrat ratrgana, kar pa povzroči izgubo duševnega miru, zdravja in dušne nosti. Na našo zavest vplivajo brezdušne vodilne podobe. Ljudje storijo vse, da bi ohranili in vzdrževali lepo telo. Staranje, smo eliminirali.

Na tem svetu še vedno ni miru. Kaj pa je stanje miru, po katerem hrepenimo? Odsotnost vojne? Poznamo izrek: biti sit in zadovoljnen. Je to to, kar si želimo? Taki ljudje res obstajajo, vender pa v svojem življenjskem stanju pričnejo hitro otrdevati.

Človek mora iti sam ali v skupini, ki ji pripada, šele skozi globoko dolino trpljenja in odpravljanja slepil, da bi lahko spoznal Kristusovo obljubo in dosegel točko, ko ne bo več prenašal odgovornosti na druge. Odgovornost moramo prepoznati v lastnem sebstvu. Kdor se bori, dobi novo spoznanje. Kdor sprejme Kristusov duhovni meč, bo spoznal, da ločenost povzročata dva pola v zemeljskem obstoju. Šele potem lahko nastane nova zavest. Nova zavest pripada duši, ki je presegla omejitve materialnega jaza-ega. Ta nova zavest se ne nagiba ne levo ne na desno, ampak sledi ozki, premočrtni poti navzgor. Prejmo jo človek na duhovni poti, ki se tega duhovnega meča ne boji. Takemu človeku bo zagotovo dana sposobnost zavestne intuicije, s katero bo lahko soljudem služil in pomagal.

Tega prav gotovo ne bo delal v okviru različnih socialnih organizacij, drugemu bo pomagal le z namenom, da mu pomaga osvoboditi enake sposobnosti prebujene duše in ga povleče iz prepirov z drugimi. To je intuicija s katero se lahko poveže z virom popolne resnice. Tako izkušnje in preživetje vseh zmot končno prinese človeku obljubo »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila«.

Vsak človek, ki še razpolaga s iskro duha v svojem srcu, lahko ravno v tem času izkusi vpliv duhovnega sonca-Boga ljubezni in se tako zbudi. Okamenelo mišljenje, čustvovanje in delovanje se zdrobi in stari mehanizmi se v notranjosti strejo. V tej naši«podrtiji« potem lahko vzkali seme Luči. Zaradi trpljenja se duše dotakne žarek luči iz Boga ali večno obstoječega. In samo v tej božanski svetlobi prejme duša spoznanje v omejeno premočrtno mišljenje, v nesmiselnosr in razdrobljenost starega materilanega jaza-ega. Tako se prepozna globok prepad, ki nas ločuje od življenja v Duhu. In tako znova spoznamo čudež milosti, da se lahko z vso dušo predamo temu vodilnemu žarku luči večnosti. Kajti v tej predaji, v tem zlitju v duhovni luči pride k nam božansko darilo svobode.

Od tedaj dalje so naše misli in čustva stalno povezana s središčno točko večno obstoječega, z ljubečim principom, ki je Kristus. Nato se vse svojeglavo, slepo in brezmočno stanje, ki je podvrženo samovolji materije, umakne. Nenehna naša predanost Duhu čistega življenja, ki je Kristus, je vedno povezan s čiščenjem, enostavnostjo in jasnostjo. Tako v nas stara zavest izgine, trajno se zlije v novo duhovno višjo zavest. To je celotna sprememba. Ali to opazimo? Prav gotovo, kajti to »prenovo v Duhu« izkusimo kot notranjo pomladitev. Notranje postanemo mirni in se navezujemo dalje na impulz in sugestije druge dimenzije ali drugega sveta.

Tako se naše celotno bitje zlije v resnično višje vibracijsko stanje, ki je v subtilnejši harmoniji naravnano na duhovne zakone Kristusa, na luč, ljubezen in življenje. Tako se lahko v nas samih nadalje razvijajo nesmrtne strukture zavesti. Kot novi prenovljeni človek imamo svobodo, povezano z ustvarjalnostjo in odgovornostjo, kar je potrebno, da lahko delujemo neodvisno in samouresničujoče. Tu gre za povsem novo odgovornost, ki se lahko realizira samo v absolutni svobodi.

V kolikor pa človek ne gre po tej poti in se trdno drži starih vzorcev in nagnjenj, mu povzroča božanska ognjena sila nenehne krize. Človek se lahko pred tem zaščiti, če se vrne nazaj v norme in vrednote, ki sicer več ne veljajo, vendar pa ga vsaj obvarujejo pred še večjim padcem. S tem seveda zapre vrata k prenovi, ki jo predvideva božanska dinamika. Ta razvoj mora potem v kasnejšem stadiju ponoviti. Kdor na drug način za svoj materialni jaz-ego išče negativno, neomejeno svobodo, bo ugotovil, da v tem leži največja nevarnost za ego.

Živimo v času, ko se dogaja razodevanje Duha; spuščanje božanske besede, božanskega duha v ljudi; ponovno Kristusovo rojstvo. V tej luči lahko dobesedno govorimo o ponovnem Krustusovem prihodu.  Zato moramo biti budni in pripravljeni, da bomo prepoznali znamenja časa – in po njih se ravnali!
V hoji za Kristusom lahko ljudje drug drugega osvobajamo vpliva preteklosti s tem, da si odpuščamo dolgove in brišemo plačila. Ta pot se ne konča na križu, ampak z vstajenjem in darovi Svetega Duha. Mir najdemo le v Bogu ljubezni. Kaže nam naše notranje bogastvo in nas osvobaja predvsem nižjega in nebožanskega. Kdor sprejme Boga ljubezni, spozna, da se ni treba braniti, da na tej poti tudi ne gre za krivdo, ampak da moramo opaziti znake kažipota odrešitve, ki ne kažejo nič drugega kot pot odrešitve. Ta pot nas končno pripelje do dvogovora z notranjim Kristusom. Tako v vsem kaosu zunanjega sveta odkrivamo njegovo vodečo roko. In kot notranjo resničnost doživimo mir, ki presega vsak razum in vsem ljudem, ki so na smrt utrujeni od boja, daje upanje.

Miran Zupančič