Piše: Matjaž Turinek

Energija predstavlja enega izmed najbolj iskanih virov v današnjih modernih civilizacijah. Le kaj bi brez nje? Ne bi bilo transporta, televizije, luči, hrane, takorekoč večine pridobitev moderne civilizacije. Vendar prekomerna uporaba energije (predvsem fosilne) vodi k vedno bolj onesnaženemu okolju, vojnam ter neusmiljeni globalni trgovini. Prekomerna uporaba energije pa vodi tudi k veliki odvisnosti držav, predvsem takšnih kot je Slovenija, od dobaviteljev energije. Čeprav nam električne energije trenutno ne primanjkuje, se lahko v prihodnosti kaj hitro zgodi (predvsem ob nenehnem globalnem segrevanju), da bo prišlo do pomanjkanja površinske vode in s tem do pomanjkanja glavnega vira električne energije v Sloveniji.

Kmetijstvo, predvsem konvencionalno, je ena izmed panog, ki je energijsko zelo intenzivno. Energija porabljena za pridobivanje dušika iz zraka, za izdelavo pesticidov, itd. predstavlja več kot polovico celotne porabe energije za pridelavo hrane. Glavni energent za izdelavo vseh teh surovin je fosilno gorivo. Fosilno gorivo pa je, kot vemo, danes eden izmed glavnih povzročiteljev globalnega ogrevanja ozračja. S sproščanjem energije se obenem sprošča tudi mnogo plinov in drugih snovi, med drugim CO2, ki je bil tisočletja skladiščen v teh fosilnih gorivih. To pa prispeva k povečanju skupne količine CO2 in drugih toplogrednih plinov v ozračju in posledično segrevanju ozračja. Najnovejši podatki in ugotovitve klimatoloških znanstvenikov svarijo, da se bo zaradi dviga temperatur in s tem taljenja ledu gladina morja po celem svetu dvignila za najmanj 4,5 m v naslednjih 15 letih. Zastrašujoč podatek, mar ne?

Reševanja takšnega problema se je treba lotiti celovito in iz vseh strani. Kot potrošnik z zavedno izbiro izdelkov, ki ne obremenjujejo okolja in so energetsko manj potratni. Kot pridelovalec pa z izbiro pravega načina kmetovanja. In le-ta je lahko samo takšen, ki je trajnosten, torej takšen, ki bo še mnogo generacijam za nami zagotavljal takšne, če ne boljših, pogoje za življenje. Ekološko kmetijstvo je vsekakor korak v pravi smeri. Poraba energije je v primerjavi s konvencionalnim tudi do 70% manjša. Toda tudi ta energija, ki se porabi pri ekološki pridelavi, bi lahko bila bolj trajnostna, bolj ekološka. Bio-nafta iz oljne ogrščice in odpadnih olj, električna energija iz vetrnic, sončnih celic, mini elektrarn na biomaso, itd. Možnosti je nešteto. Pa jih poglejmo malo bolj podrobno.

Kot rečeno, ena izmed možnosti je pridelava oljne ogrščice za izdelavo bio-nafte. Oljna ogrščica je dobrodošla poljščina v kolobarju, predvsem ekoloških kmetij, saj rahlja zemljo in zapusti dobro strukturo tal na njivi. Nafta Lendava bo(je) začela z proizvodnjo bio-nafte, ki je cenovno bolj ugodna od fosilne nafte in zgoreva čistejše. S tem se ukvarjajo tudi v avstrijskem Cmureku. Ena izmed kritik oljne ogrščice je, da se bi lahko ta zemlja, na kateri oljna ogrščica raste, uporabila za kakšno drugo rastlino, ki bi se uporabila za prehrano ljudi in s tem ublažila lakoto po svetu. Toda, upoštevati moramo, da če hočemo odpraviti lakoto, ne moremo proizvajati hrane v razvitih državah in je izvažati v revne države. Problema se je treba lotiti tam, kjer lakota je in naučiti ljudi pridelati svojo hrano s svojimi kulturnimi rastlinami. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da v kolobarju povprečne ekološke kmetije oljna ogrščica ne predstavlja več kot 16 površin, torej še jih ostane dovolj za pridelavo kvalitetne hrane. Tudi poraba fosilne nafte se na tak način znatno zmanjša. Ideja je v tem, da bi kmetija pridelala toliko oljne ogrščice oziroma bio-nafte, da bi bila samozadostna glede porabe goriva (ne pa da bi ga proizvajala in prodajala).

Komur pridelava oljne ogrščice ne uspeva ali pa mu ideja ni všeč, pa bi vseeno rad nekaj naredil za naravo in bodoče generacije, ima na razpolago veliko drugih možnosti. V skandinavskih državah, Veliki Britaniji, Avstriji, itd. že mnogo let razvijajo uporabo energije iz biomase, pa naj si bo za ogrevanje ali pa proizvodnjo elektrike. Kot ena izmed možnosti je kratkotrajni kolobar iz leske, vrbe in drugih hitro rastočih rastlin. Le-te se lahko posadijo na njivah, ob robu njiv, ob nasipih, ... Posekajo oziroma požanjejo se vsakih 3-6 let in predstavljajo vir doma proizvedene energije – v obliki sekancev, peletov,... Tako pridobljena biomasa se lahko uporabi za ogrevanje lastne kmetije (temu ustrezna peč in inštalacija stane od 1 mio SIT naprej in se lahko povrne v 10 letih), lahko pa se tudi prodaja v obliki surove biomase ali pa v obliki toplote – z daljinskim ogrevanjem. Takšen način ogrevanja je podprt tudi s strani države s nepovratnimi sredstvi.

Pomembno pa je tudi dejstvo, kot pri vsakem izkoriščanju biomase, da se z gorenjem le-te ne proizvaja novega CO2-ja, temveč se sprošča le tisti, ki se je med rastjo rastline skladiščil iz zraka. Del tega skladiščenega CO2-ja pa ostane v tleh in se vgradi v tla in vodi do zmanjšanja CO2 v zraku. S sajenjem takšnih »vrst« pa ne prispevamo samo k zmanjšanju porabe fosilne energije, prispevamo tudi k povečani biodiverziteti in s tem t.i. multifunkcionalnosti kmetijstva. Ustvarjamo zatočišče za mnoge živali, ustvarjamo nove službe, zagotavljamo preživetje kmetov, skrbimo za zaposlenost na deželi, negujemo kulturno krajino, itd. V Sloveniji imamo preko 55% gozdov. Veliko površin je takšnih, ki se jih ne da uporabiti za drugega, kot proizvodnjo lesa. To pomeni, da bi les lahko predstavljal pomemben delež v porabi energije v Sloveniji. Kar pa ne bi bilo samo okoljsko, temveč tudi ekonomsko in socialno trajnostno. Seveda ob pravilnem gospodarjenju z gozdovi in smotrni porabi energije.

Vetrnice za proizvodnjo elektrike in sončne celice so tretja alternativa, ki jo imamo na razpolago za zmanjšanje porabe fosilne energije in s tem onesnaževanja. V »starih« članicah EU so vetrnice postale vsakdan in ponekod že predstavljajo tudi do 10% proizvodnje celotne elektrike. V Sloveniji so se pojavili pomisleki, povezani z okoljem oziroma selitvenimi potmi ptic, ki pa bi se lahko razrešili z izbiro primernejše lokacije. Vendar pa je ena izmed ovir, ki jo predstavlja uporaba elektrike iz vetra na kmetijah, dokaj velika. To pa je denar. Velika vetrnica namreč stane okoli 100 milijonov SIT. Dokaj velika investicija za povprečno kmetijo v Sloveniji. Res je, da se denar povrne nekje v obdobju 10-16 let, pa vendar ga je treba imeti na razpolago. Vendar tudi za ta problem obstaja rešitev – manjše vetrnice, ki lahko brez problemov zagotavljajo zadostno količino elektrike za kmetijo ali skupino kmetij in so obenem cenovno ugodnejše. Sončne celice se vedno bolj uveljavljajo po svetu in tudi njihova cena nenehno pada. Sončne elektrarne postajajo vsakdan. Gledano trajnostno je Sonce najbolj čist in neusahljiv vir energije. Problem predstavlja proizvodnja sončnih celic, za katere se porablja silicij in velike količine nevarnih snovi. Dokler se ta tehnika ne izpopolni in izboljša, tako dolgo sončne celice verjetno ne bodo predstavljale dobre in cenovno ugodne alternative drugim virom energije.

Sončni kolektorji za toplo vodo pa so pogruntavščina, ki lahko na enostaven in poceni način poskrbi za več kot 70% porabe tople vode na kmetiji oziroma v gospodinjstvu. Lahko si jih izdelamo sami ali pa kupimo narejene od enega izmed mnogih proizvajalcev. Princip je enostaven. Kolektorji, po katerih kroži voda, so montirani na strehi in tako izpostavljeni Soncu. Pomembno je, da so črne barve, nameščeni v okvirju in pokriti s steklom. Kot kolektor lahko uporabimo tudi stare radiatorje. Vendar pa tudi komercialno izdelane kolektorje lahko kupimo že za dokaj ugoden denar, ki se nam povrne prej kot v 10 letih.

Zagotovo obstaja še mnogo načinov, s katerimi bi lahko naše kmetije energetsko izboljšali in približali ideji trajnostnega razvoja. Nažalost je ta članek za opis in razlago le-teh prekratek. Pomembno je dejstvo, da lahko z zgoraj navedenimi možnostmi postanemo energetsko in finančno veliko bolj neodvisni. Priskrbimo si lahko dodaten zaslužek, dramatično zmanjšamo stroške, skrbimo za varovanje okolja in kar je najbolj pomembno, tudi sami nekaj naredimo za preživetje naslednjih generacij. Ko vprašaš ljudi, kaj si mislijo o tem (segrevanju ozračja, onesnaževanju okolja, itd), ponavadi dobiš odgovor »ja kaj se pa to mene tiče? Saj v Sloveniji pa to ja ni problem. S tem imajo probleme v Ameriki pa drugje po svetu, to pa pri nas sploh ni problem. Slovenija je tak cela ekološka.«. Žal, resničnost je daleč od tega. Če bi vsi tako mislili in pri tem mišljenju ostali, se bi dogajalo to, kar se danes dogaja. Zatorej, ta tema se še kako tiče tudi nas, vsakega posameznika posebej. Vsak lahko pri sebi začne spreminjati stvari. Zmanjša porabo nepotrebne energije, izbira izdelke, ki so okolju prijazni, podpira okoljevarstvene skupine, spremeni način ogrevanja, itd. Pa ne vseh naenkrat – malo po malo! Možnosti so neomejene...zagrabi jih – začni danes!

Vir: http://www.gibanje.org