Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Danes, ko prežetost z materialnimi vrlinami in pogledi na svet dosega enega od vrhuncev, ko je ČAS, torej eno od najmočnejših orodij merljivosti in primerljivosti, že dodobra podivjal in obeta, da bo – vsaj po eni od uveljavljenih razlag tega, kar naj bi se leta 2012 v resnici zgodilo – podivjal še bolj, saj bo prišlo do spremembe frekvenc, v tem času se z božjim imenom srečujemo vse pogosteje.

Po eni strani so poročila o nepravilnostih in nečednostih, o katerih se doslej ni govorilo, vse pogostejša in posledica nekaterih primerov so celo sodni procesi in odškodnine – če se je vse to res dogajalo, se vprašamo, kje je Bog, da to dopušča. Enako velja za grozodejstva, storjena v vojnah in drugih pojavih nasilja – ali je to res mogoče kar opazovati?! Po drugi strani lahko spremljamo poteze rimskokatoliške Cerkve, ki prejema nove in nove usmeritve, ki praviloma pomenijo majhne korake – nazaj.

Po tretji strani pa se pri raziskovanju življenja, onostranstva in različnih mejnih področij srečujemo s pojmi, ki so težko razložljivi, in marsikaj naletimo na oznako "božji", ki naj bi bila nekakšno pokritje, nekako garancija, da je to "nekaj višjega, kar pa deluje in je močno in v kar ne gre dvomiti", pa naj gre za "učinkovite" priprave ali pa besede oziroma postopke.

Opazovalec kaj lahko dobi občutek, da je pridevnik "božji" včasih uporabljen samo zato, da bi ponudnik neke storitve ali prodajalec nekega preparata dosegel svoj namen, kajti drugače nas morda ne bo uspel prepričati. V času popolne nadvlade znanstvenega načina razmišljanja, ki seveda absolutno negira vse duhovno, vse nemerljivo, vse neotipljivo in vse "božansko", kupec oziroma odjemalec pričakuje in tudi zahteva enako otipljive dokaze, da je dobrina, ki naj bi jo kupil, res tako ugodna zanj – sicer se bo odločil za drugo.

Ker pa smo danes soočeni s številnimi možnostmi dokopati se do informacij in jih celo povezovati ter si jih razlagati po svoje, nam preprosti argument, imenovan "Bog" ne zadostuje več. Pred dobrimi tridesetimi leti je bila izdana prva knjiga, ki je govorila o "življenju po življenju", kar je tedaj predstavljalo nekaj nepredstavljivega, vsekakor tudi prepovedanega, in avtor se je soočil z izjemnimi pritiski. Dve desetletji kasneje je rimskokatoliška Cerkev "priznala" obstoj več življenj, karme in inkarnacije, tako da ob omenjanju teh pojmov vsaj v prekršku več nismo, toda razlage o Bogu niso nič manj mistične, kot so bile prej.

Znanosti je uspelo v tem času celo izmeriti, da naj bi duša ob zapustitvi telo "olajšala" za nekako sedem miligramov, toda ob vsem tem se cerkvena doktrina ne giblje s časom, še več, občutek lahko imamo, da se Cerkev trudi čas zaustaviti ali pa celo obrniti nazaj. In tudi če se navidezno trudi podati roko ostalim veram, pa medverskih napetosti v svetu danes ni nič manj kot v času protestantizma ali katerega koli osvajanja tujih svetov – s križem v eni roki in z mečem v drugi.

SVOJ OBSTOJ SI BOMO NA KONCU RAZLOŽILI SAMI

Ena od najčistejših sodobnih oblik teh napetosti je bila afera z danskimi karikaturami, ki so prikazovali preroka Mohameda. Zaradi njih (toda sploh ne tedaj, ko so bile objavljene, ampak kar nekaj mesecev kasneje?!) je prišlo do hudih mednarodnih napetosti. Znano je, da tako kot hebrejska vera ne dopušča imenovanja Boga, islam prepoveduje njegovo upodabljanje.

Toda za koga potem to velja? Za cel svet? Ali je karikaturist vedel za to prepoved? In še: ali taisti karikaturist je svinjsko meso? Tudi to je namreč v muslimanskem svetu prepovedano, pa svinjina z jedilnikov sveta še ni izginila … Poraja se vprašanje, ali je bilo nekomu všeč napraviti halo iz tega, glede na to, da je znano, da je muslimane razmeroma lahko vznemiriti na verski osnovi, se pravi, da je potrebno samo dovolj učinkovito razposlati informacijo.

Pred nekaj desetletji bi predhodnik tega karikaturista v tej isti Danski ali pa kje drugje na Zahodu istega preroka naslikal še v kakšni neprimerno bolj degradirani pozi, pa se iz tega ne bi zgodilo nič – preprosto, ker globalni informacijski sistem še ni deloval tako dobro kot danes.

V stoletju, ki je med drugim prineslo uporništvo na svetovnem nivoju, obračuna s starimi zakoreninjenimi vrednostmi (gibanje flower-power in drugi pojavi v sredi šestdesetih let), so se na Zahod sprva bolj počasi, potem pa vse bolj uspešno priselili orientalski vplivi, zgledi in izzivi, ki so spričo odprtosti, novosti in tudi velike mere mistike, ki jih je spremljala, za marsikoga pomenili nove in vabljive možnosti, predvsem pa so posamezniku prinesli možnost lotiti se najbolj eksistencialnega vprašanja Kaj počnem na tem svetu? na nove načine. Dognati Resnico, ki nikoli ni bila tako blizu, kot je danes.

Če je bilo dotlej razglabljanje o Bistvu samo domena nedosegljivih in zvečine zaprtih kast, ne glede na okolje, ki ga pri tem opazujemo (torej v okvirih duhovščine po vsem svetu in v vseh časih, poleg tega pa v zaprtih filozofskih krogih), se je v drugi polovici 20. stoletja ta možnost prvič preselila na znatno nižji nivo, med prebivalstvo.

Vsakdo, če je le imel interes do tega, si je lahko omislil tečaj duhovne prakse, "nove" zdravilne tehnike, orientalske filozofije in še in še, sčasoma si je lahko s pomočjo svetovnih povezav (splet) naročil tujo literaturo o tem in prebiral cele članke z idejami, ki so bile še do včeraj ne le nedosegljive, temveč tudi prepovedane. Vsakdo je lahko postal soustvarjalec svoje lastne duhovne in osebnostne rasti.

V teh iskanjih se je človek vse manj srečeval s pojmom "Bog", kar niti ne preseneča, kajti nad Cerkvijo razočaranih je bilo sčasoma vse več in več, tako da je ob koncu 16. stoletja mogoče govoriti o zelo izrazitem razočaranju nad religijo. A ker uporabne alternative na vidiku ni bilo, kakor tudi ne možnosti, da bi se razvile drugačne, za vernika primernejše razlage in verski sistemi, so "resnice" še naprej ostale iste.

Tudi luteranstvo in nekoliko kasnejši kalvinizem tega v dolgoročnem smislu nista bistveno spremenila, pri čemer so se zaradi prvega bile hude bitke, ki so zahtevale mnoga življenja in veliko krvi. Koncem 19. stoletja se je celo našel bogataš, ki je osnoval svojo lastno "vero" (v bistvu versko ločino) in jo utemeljil na najbolj vnebovpijočih "neresnicah" in nelogičnostih, s katerimi nam že stoletja streže krščanska Cerkev, mitih o brezmadežnem spočetju, križanju in podobno.

A tudi kopica denarja ni bila dovolj. Šestdeseta in še sledeča leta so tako odprla neke vrste Pandorino skrinjico – nezadovoljstvo in frustracije so se razlile, odrešitev se je zdela zelo blizu. Duhovni učitelji in orientalska literatura niso govorili toliko o "Bogu" kot o "energiji", "svetlobi", "višji sili" in še bi lahko naštevali. S stališča ne preveč zagretega opazovalca s strani se tak pristop lahko enači z izmikanjem, saj ne prinaša nič novega. Princip je večidel isti kot pri vseh različnih religijah, kajti ena pravi tej isti "vrhovni in nedosegljivi energiji" "Bog", druga "Alah", tretja "Jahve", četrta pa kako drugače, s tem da vse prisegajo na "svojega boga".

S študiranjem različnih pogledov na vero, izročilo, božanstva in religioznih sistemov se vse bolj ponuja prepričanje, da obstaja nekaj temeljnega, nekakšna praosnova vsemu temu verovanju, ki jo analogno z razmišljanjem o različnih pogledih na isto stvar poimenujemo tako ali drugače. Konec koncev se lahko tolažimo, da "oni tam zgoraj itak vedo, kaj mislimo in kakšne so naše resnične opredelitve". Iz tega pa se poraja nujno vprašanje, zakaj torej vsa ta nasprotja.

NAŠI IN VAŠI

V četrtem stoletju je bila v gorečih verskih debatah postopoma izoblikovana krščanska molitev, ki še danes predstavlja enega od temeljev liturgije: "Verujem v enega boga, Očeta vsemogočnega, …". Besedilo, ki je skozi čas utrpelo le malo popravkov, pomeni jasno zavezo o pripadnosti, kar samo po sebi ne bi bilo nič narobe, če se s to molitvijo na ustnicah gorečneži ne bi spravljali podjarmljat cel preostali svet, tiste torej, ki so molili drugače in druge bogove.

Tiste bogove, ki so jim na veke dolgo čisto zadostovali. Problem torej ni to, da pripadaš tej veri, ampak dejstvo, da oni drugi NE pripada tej isti veri. In to je treba spremeniti. In če je že islam v osnove svoje religije postavil prepričanje, da je vero potrebno širiti "z ognjem in mečem", pri krščanstvu ni ravno tako, pa vendar je bilo pokristjanjevanje skozi vsa stoletja morda najbolj sporen segment delovanja Cerkve.

Groziti s smrtjo, pohabljenjem in drugimi vrstami neusmiljenih pritiskov zato, da bi nekoga "odrešili" po lastni meri, se zdi zelo neskladno krščanski veri. Pa vendar se je to zgodilo in dogajalo. Da je Cerkev kot institucija ob tem med drugim dobro zaslužila, verjetno ni skrivnost, težava se pojavi zdaj, v dobi informatike. Če se je namreč skozi stoletja vse to početje dalo razmeroma dobro skrivati, je danes drugače.

Na internetu lahko preberete vsako potezo tistega, ki vas zanima, še več, vsakdo na svetu lahko izve vse, kar se je skozi vse te čase ohranilo bodisi na dobro skrivanih zapisih bodisi v izročilu, ki – vsaj takrat, ko gre za tako zločinska dejanja – pogosto skozi dolga obdobja ostaja presenetljivo verodostojno.

Toda Cerkev, za katero je bila prilagodljivost novemu vedno velika težava, tudi sedaj, v dobi vse hitrejšega časa in vse bolj pokvarljivega javnega mnenja, ne reagira pravilno, in se na vprašanja, ali je šlo pri vsem tem vsiljevanju krščanstva za genocid ali ne, ne odziva pravilno. Pridigati o prepovedi splava v času, ko je človekov način življenja kontrolo nad rojstvi že zdavnaj pospravil v nekaj vsakdanjega, samoumevnega, se zdi že kar nekoliko bizarno, anahrono.

Da je odklanjanje krščanstva vse večje, ni torej nič čudnega. Nenazadnje je že nemški filozof Friedrich Nietzsche razglasil "smrt Boga", skupina Judov je v Auschwitzu priredila "sojenje bogu", katerega so obtožili "okrutnosti in izdaje". Da so kasneje umrli, ni bil razlog toliko "božja kazen" zaradi velikega greha, izdajstva ali brezbožnosti, temveč sprevržen namen tistega, ki se je Jude odločil spraviti z obličja Zemlje.

Najprej povečano zanimanje za nove duhovne prakse v šestdesetih letih, kasneje pa še razmah verskega fundamentalizma sta religijo postavila na prve strani časopisov, na vrh internetnih novic in v prve minute televizijskih poročil, skratka v javnost, na oči slehernika, ki danes lahko – saj mu je to omogočil razcvet informatike – vedno bolj sam razsoja o svojem odnosu do religije in o svoji izbiri. To pa je negacija temeljne usmeritve religije veliko bolj kot pa splav, pornografija, potrošništvo in drugi "grehi", pred katerimi nas dandanes s svari Cerkev.

NAPAD NA OKAMENELE STRUKTURE

Novi čas prinaša nove izzive, nove relacije, novo prakso. Človek se vse bolj osamosvaja, vse bolj prevzema odločanja v svoje roke, vse bolj se samoorganizira, nezadovoljen z ravnanjem tistih, ki naj bi poskrbeli zanj, za njegovo družino, njegovo dobro in njegovo varno prihodnost. Ker ne moremo mimo tega, da bi najnovejša svetovna gibanja povezovali z Vodnarjevo dobo, saj se ta primera  – spričo Vodnarjevih temeljnih lastnosti oziroma značilnosti, ki so predvsem  neodvisnost, revolucionarnost, drugačnost – ponuja sama od sebe.

O njej je bilo v zadnjih desetletjih napisanega že veliko, nekoliko manj pa o planetarnih ciklusih, ki so, če jih spoznamo, izjemno zgovorni. Če naj bi govorili o zgodovinskih premikih, imamo na voljo enega samega, tistega najpočasnejšega, torej bo omenjen Pluton, ki za obkroženje sonca potrebuje nekako četrt tisočletja. Še pred koncem leta se bo preselil v znamenje Kozoroga, kateremu pripada med drugim tudi atribut "struktura", pa tudi "red", "disciplina" in drugo.

Po izročilu (čemur sicer nasprotuje množica strokovnjakov z različnih področij) naj bi bil Jezus Kristus rojen v znamenju Kozoroga, torej na božični večer. Toda četudi to ne drži, pa je evidentno, da je bil Pluton v tem istem znamenju v času, ko je Pavla iz Tarza na poti v Damask doletelo spreobrnjenje, kar sodi med temeljne mejnike krščanske vere. Enako je bil Pluton v Kozorogu tudi v času, ko je Martin Luther na vrata mestne cerkve pribil svoje znamenite teze – in dodobra zamajal temelje rimskokatoliške Cerkve.

In še bi lahko naštevali. Ali lahko torej verjamemo, da se Cerkvi v časi ponovnega Plutonovega obiska – če se je v zgodovini že izkazal z bistvenimi prelomnicami – ne bo nič zgodilo? In to ob vsem nezaupanju in celo gnevu, ki ga nanjo naslavlja vse več prebivalstva? Zelo malo verjetno. Sveti Malahij je papežu Benediktu XVI namenil predzadnje mesto v verigi papežev. Se bodo prerokbe uresničile? Bo Pluton tokrat res pretresel cel svet?

Bern Jurečič