Piše: Marko Pogačnik

Pretresa nas vest o plinskem terminalu v Tržaškem zalivu. Obstaja več poti, kako se soočiti s tako hudim ekološkim izzivom. Lahko argumentiramo ali se načrtom postavimo po robu. Obstajajo še druga pota. Lahko se vprašamo, kaj nam tak z naravo in ekologijo sprt projekt hoče povedati. V svetu celote ne more biti naključij. Vse, kar se zgodi, ima svoj namen in smisel. Je izraz nekega dogajanja v nevidnem območju sil in proti-sil.

Poskusimo najti celovit pristop do načrtovane nesreče v Tržaškem zalivu. Izbiram eno od različnih možnosti, kako doumeti vzrok in se na ta način lotiti reševanja problema. Če opazujemo relief Slovenije, bomo na severu videli "glavo" prostora, ki jo sestavljajo tri gorovja, Julijci, Kamniško-Savinjske Alpe in Pohorje. Gore, ki štrlijo visoko v zrak se dotikajo neba, so prevodniki sil zvezdnega vesolja.

Temu nasprotno najdemo na "dnu" Slovenije tri pokrajine, ki sprejemajo impulze iz središča Zemlje. V mislih imam močvirnato ravnino tromeje ob Lendavi, strmo dolino zgornjega toka Kolpe in Istro. Te pokrajine črpajo podstat življenjskih sil od spodaj gor. Iz globine Zemlje prelivajo energije v slovenski prostor.

Na sredini med "glavo" in "podstatjo" Slovenije poteka os ravnotežja. Lahko jo primerjamo z vlogo srčnega centra pri človeku. Srce je tista točka, ki uravnava pritok duhovnih sil od zgoraj dol in zemeljskih od spodaj navzgor.

Sredinsko os Slovenije bi po tej analogiji lahko imenovali "srčna os". Poteka od pokrajine ob Muri centrirane v Radgoni, čez Ljubljansko kotlino do Tržaškega zaliva.
Ljubljanska kotlina osredinjena v Ljubljani bi predstavljala srčni center Slovenije, Radgona pa njegovo zaledje. Tržaški zaliv potemtakem predstavlja center izlivanja srčnih kvalitet. Res govorimo o Tržaškem zalivu kot o slovenskih "vratih v širni svet".

Če se nam na področju Tržaškega zaliva godijo tako katastrofalne reč, kot je spor s sosedi okrog državne meje in zdaj še grožnja s plinskim terminalom, potem bi se morali vprašati, kaj je narobe z našo odprtostjo v svet - točneje z izžarevanjem našega nacionalnega bistva.

To ne pomeni, da kot Slovenci nismo sposobni znotraj sebe samih razviti srčnih sil. Očitno pa se ne znamo odpreti in deliti s svetom to kar v svojem bistvu smo. Če smo si za prestolnico izbrali srčno središče dežele, potem se izzivu ne moremo izogniti. Tako rekoč smo sebi in svetu obljubili, da bomo z njim delili srčne kvalitete. Praktično to pomeni, da se bomo angažirali za resnico, pravičnost, ravnotežje med nasprotji, odpuščanje, tovarištvo in nesebično pomoč - prevod srčnih kvalitet v mednarodne odnose.

Če se tej nalogi, ki smo si jo sami zadali, izmikamo, ne gre drugače, kot da smo soočeni z blokado na srcu. V danem trenutku gre za plinski terminal v Tržaškem zalivu.

Vir: http://www.gibanje.org