Ponavadi otroci komaj čakajo novorojenca v svojo družino. A kaj se zgodi po tem, ko ta pride domov skupaj z mamico, ki so jo pogrešali nekaj dni, in zahteva vso njeno pozornost (mami pa mu jo tudi daje?!)?

Kakšne metode bomo uporabili in kako bomo otroka pripravili na dojenčka, je seveda odvisno od več dejavnikov: starosti prvorojenca, njegovega karakterja ... Poleg prvorojenca pa moramo na spremenjeno družinsko dinamiko, ki z rojstvom novega otroka zagotovo pride, pripraviti tudi sebe.

Kdaj se je smiselno z otrokom / otroki začeti pogovarjati o bratcu ali sestrici, ki bo kmalu prišel na svet?
Smiselno je, da z otrokom o nosečnosti spregovorimo takrat, ko smo pripravljeni, da za to izvedo tudi drugi. Otrok bo namreč to novico zaupal vsem, ki so mu blizu (pa tudi tistim, ki mu niso tako zelo) in če nismo pri volji, da bi se o nosečnosti pogovarjali tudi z ljudmi, ki jih sami ne čutimo kot bližnje, premislimo, ali je že pravi trenutek, da zaupamo otroku. Menim pa, da je prav, da otroku sami povemo, da prihaja k nam še bratec oz. sestrica in ne dopustimo, da mu to pove neka tretja oseba.

Tudi če je naš prvorojenec še tako majhen, da še ne zna govoriti, ga za novico o našem prav posebnem stanju ne prikrajšajmo. Govorimo z njim, kaj se nam dogaja, položimo njegovo roko na trebuh, da bo lahko tudi sam začutil gibe svojega sorojenca in mu tako skušajmo približati novo bitje.

Kako to otrokom povedati in predvsem – kako jih pripraviti na novega družinskega člana?
Naj bo to družinski praznik. Poseben trenutek, pospremljen tudi s kakšnim darilcem. Sama si štejem v čast, da si moj prvorojenec natančno spominja trenutka, kraja in besed, ko sva z možem zaupala, da k nam prihaja še nekdo.

Kako povedati, koliko se spuščati v podrobnosti, je seveda odvisno od stopnje otrokovega razvoja in razumevanja. Ponavadi nam otroci pri tem pomagajo tako, da pač zastavljajo vprašanja, mi pa odgovarjamo. Marsikdaj seveda vprašanja sledijo šele čez čas, po nekaj dnevih, ko otroci pretuhtajo, kaj točno bi to pomenilo.

Velikokrat so nam lahko v pomoč knjige, ki prikazujejo razvoj otroka v maternici. Ponavadi otroke zelo zanima, kaj je ta teden novega, in z zanimanjem spremljajo razvoj. V posebno veselje je tudi, ko lahko začutijo sorojenčeve gibe v maternici. Lahko ga tudi povabimo s seboj, ko gremo na ultrazvočni pregled. Skupaj si tudi oglejmo fotografije iz njegovega zgodnjega otroštva, nosečnosti, poroda in poskusimo razložiti, kako se bo novorojenček obnašal, kaj bo potreboval. Lahko ga tudi povabimo k skrbi za novorojenčka – odvisen od njegove starosti bo tudi obseg pomoči. S tem seveda ne pretiravajmo, da se otrok ne prestraši teže odgovornosti, še preden se bratec ali sestrica sploh rodi. Svojevrstna dobrodošlica je tudi risanje risbice na mamin trebuh.

Otroka lahko seznanimo tudi s spremembami materinega počutja. Nosečnica potrebuje več počitka, saj opravlja nenadomestljivo delo. Če je nosečnost rizična, je še toliko bolj na mestu pogovor z otrokom ter dodatna pozornost – kolikor je to seveda možno v danih okoliščinah.

Katere metode za pripravo obstajajo in po čem se razlikujejo?
Seveda je vse odvisno od nas samih, tudi to, koliko bomo starejšega otroka vključili v pripravo na prihod novega družinskega člana. Tudi povsem praktične stvari, kot je npr. priprava oblačilc, so lahko dober način, da se z otrokom pogovorimo o dojenčku, ki prihaja. Nekateri starši so pri tej pripravi bolj zadržani, drugi ji posvetijo več pozornosti – kako se bomo odločili, pa je povsem odvisno od nas. Seveda pa nam marsikdaj tempo priprave diktirajo kar naši otroci; njihova zvedavost in vprašanja. Vsekakor je nosečnost odlična priložnost za pogovor o porodu in spolnosti.

Če se boste odločili, da otrok prisostvuje tudi porodu, je temu treba posvetiti še dodatno pozornost: poleg vključitve dodatnih oseb, ki bodo na voljo samo za otroka, je smiseln tudi ogled kakšnega filma o porodu in seveda poglobljenega pogovora o porodu in tudi stvareh, ki bi otroka lahko prestrašile (npr. izražanje porodne bolečine).

Sama sem zelo hvaležna, da nam je bilo dano, da sta starejša otroka prisostvovala začetku poroda, ki se je še odvijal doma; tako sta lahko prisostvovala mojemu spopadanju s porodno bolečino in se na to tudi tako simpatično odzvala: medtem ko je sin hitel po hiši in mi prinašal stvari, ki sem jih želela (telefon, CD …), se je hčerka brez besed oklenila okrog mojega trebuha in bila prava mala doulica.
Da bi bil trenutek prvega srečanja z bratcem ali sestrico zapisan v čim lepšem spominu, je dobro že vnaprej razmisliti, česa bi bil starejši otrok vesel in mu to ob rojstvu bratca ali sestrice tudi podariti. Obenem je fino, da tudi starejši otrok kaj podari sorojencu ob prihodu na ta naš svet.

Kaj pa, če bo kljub 'pripravam' doma ob prihodu dojenčka prevelika kriza?
Ja, na krizo se je kljub pripravam kar treba pripraviti. Čeprav smo se veliko pogovarjali, gledali fotografije, spremljali razvoj itd., je realnost še vedno lahko šokantna. Pozornost, ki je je bil prej vajen prvo- ali drugorojenec, se zagotovo zmanjša. In čeprav je bil prej v veselem pričakovanju novega družinskega člana, zdaj veselje lahko zamenjata tudi jeza in žalost, ker je vsa pozornost usmerjena v novorojenčka.

Vedno mi je zanimivo opazovati, kako otroci ob prihodu dojenčka v družino kar na hitro odrastejo. Nekaj na izrazu obraza se spremeni. Zagotovo je prihod sorojenca stopnja v razvoju, ki je dosežena bliskovito. Dozorijo. A kljub temu rada ponavljam besede: »Največ kar lahko naredite za svojega otroka, je, da rodite še enega otroka.« Odraščanje v družini z več otroki je posebno bogastvo in priložnost za učenje kakovostnega sobivanja.

Vseeno je ob prihodu novega člana marsikdaj zelo hudo. Razmerja v družini se spremenijo. Edinec ni več edinec, najmlajši ni več najmlajši, edini punčki v družini se pridruži še ena … Pogosto otroci zbolijo, tudi taki, ki so bili prej zelo zdravi. Postanejo lahko tudi zelo neubogljivi, ušpičijo kakšno neumnost, začnejo ponovno močiti posteljo … skratka kličejo po pozornosti, ki je resnično ne smemo preslišati.

Poporodno obdobje je lahko zelo naporno, poskusimo ga omiliti vsaj s tem, da ne načrtujmo sočasno dodatnih velikih prelomnic v otrokovem življenju (npr. selitev v svojo sobo, odvajanje od plenic, odhod v vrtec – no, šoli se bomo malo težje izognili, selitev v novi kraj, drugo stanovanje …).

Kako naj se s partnerjem organizirava ob prihodu novega člana?
Marsikaj je v drugo lažje kot v prvo. Zagotovo bomo hitreje osvojili nego, previjanje in preoblačenje pa podiranje kupčka. Tudi dojenje bo predvidoma lažje in hitreje vzpostavljeno. Lahko pa tudi ne. Zagotovo pa bo nova okoliščina to, da imate poleg drobne štručke skrb še za nekoga. Da je treba poskrbeti tudi za razvoj njunega odnosa ter temu nameniti čas in pozornost. Rojstvo vsakega otroka je tako nekaj posebnega, ker vedno spremeni družinsko dinamiko.

Če se naenkrat zgrne preveč stvari in težav, je prva pomembna misel ta, da je to le obdobje, ki bo minilo, in ne stanje, ki bo trajalo. Bo minilo, torej. A seveda ne kar samo od sebe. Prvenstveno moramo poskrbeti zase, za svoje dobro počutje, poskrbeti za uravnoteženo prehrano, ki nam bo dajala moč, veliko počitka, ki nas bo okrepil in povrnil energijo. Nekatere stvari je preprosto treba dati malo na stran, se predvsem dobro naspati in ne namesto tega pospravljati stanovanje. Druga prioriteta je povezava z novorojenčkom. Ko je tudi ta dobro vzpostavljena, pa je čas za naše starejše otroke. Vse to se morda lahko zgodi kar mimogrede in skoraj samoumevno in celo sočasno (ob izpolnjujočem porodu, dobrem telesnem počutju ter dobrem malem sesalcu, ki zadovoljno ždi v našem naročju), lahko pa tudi ne: takrat se je treba za harmonijo bolj potruditi. Če je bil porod zelo naporen in/ali navezovanje traja dlje časa, bo na začetku za starejše otroke bolj skrbel oče. Velja pa tudi poklicati na pomoč: ljudi, ki jim lahko zaupamo, ki jih ne doživljamo kot konkurente pri skrbi za svoje otroke. Pomoč na domu ali poporodna doula sta lahko zelo dobra izbira. Seveda pa tudi naši sorodniki, prijatelji – če se le počutimo tako oz. smo z njimi v tako dobrih odnosih, da nam njihova prisotnost prija in nam je resnično v pomoč in ne morda celo v breme.

Zelo dragocen je tako očetovski dopust, ki ga oče nameni prvim dnem z dojenčkom – takrat, ko je usvajanje novega ritma še najbolj okorno in ko smo vsi najbolj ranljivi. Da zaživimo vsi skupaj kot družina in lahko tudi starejši otroci zaupajo svoja občutja glede rojstva bratca/sestrice.

Je pa iskanje harmonije neskončno delo, ki se nikoli prav zares ne konča in od nas spet in spet zahteva iskanje ustvarjalnih rešitev, da bodo v čim večji meri zadovoljene potrebe vseh družinskih članov. Včasih je res težko, vendar je tudi zelo lepo.

Besedilo: Petra Arula