Marjanina družina je izgubila svojega pasjega prijatelja. Po dobrem mesecu dni se je od nekod vzel mlad črno-bel muc in ostal. Morda sta mu pri izbrani družini prijali hrana in nega. Lahko da ga je pripeljala ugotovitev, da je treba poskrbeti za osirotelo človeško družino brez živali, ali pa ga je zamikal dom brez pasjega laježa …

Bil je izrezan Feliks z embalaže za mačjo hrano in zato res primeren za to novo ime, s čimer je bila sklenjena medsebojna osvojitev in posvojitev.

Čez pol leta se je pojavila še mlada, suhcena, divja in nikoli ulovljiva črna mačica, ki je ob vsakem poskusu zbližanja zapihala in pobegnila. Ni ji bilo mar novih ljudi, pri njih je bila le na hrani. Kdo ve kakšne izkušnje s človeškim rodom so bile krive za njeno nezaupljivost …

V tem času je Marjana zaradi svoje bolezni zapustila moža in tri odrasle hčere, a se je k njim občasno vračala. Nekoč je opazovala, kako se je ljubi Feliks ves dopoldan na vso moč trudil zvabiti mačico, Črno po imenu, na nizko mlado jablano.

Presenečala jo je neverjetna vztrajnost pri neštetih poskusih, da bi malo mačjo bojazljivko zvabil na drevesce in jo naučil plezati. Ne bi se čudila, če bi tako vztrajno to poskušala neka muca; toda samček …

Mačji trud na eni strani in popolno nesprejemanje tega na drugi strani sta se Marjani pogosto vračala v misli. V mali mucki je prepoznavala ravnanje ene od treh hčera, ki je bila prepogosto v sporu z njo, nato še s sestrama in očetom. Šele čez čas je odkrila, zakaj jo je prav ta mačja zadeva tako vznemirjala. Živalci sta ji vendar sporočali še nekaj … Da, ne le o nesebičnosti očetovskega muca do male svojeglavke, pač pa, da se je njen mož – četudi dokaj neuspešno – resnično bolj trudil z neupogljivo hčerjo kot ona.