Evropski poslanec iskreno o svoji bitki z zahrbtno boleznijo, postu in o tem, da je treba v življenju vedno poiskati smisel.

Lojze Peterle je politik, ki ga poznajo tudi mladi, ki se takrat, ko je bil aktiven v slovenski politki, še rodili niso. “Vesel sem, ko mi kakšen mlad človek reče: Živjo, Lojze!” pravi. Sam s seboj se je spravil, da je lahko iz sebe spravil raka. Človek, ki je odpustil tistim, ki so ga ponižali, prizadeli in mu lagali. In tisti človek, ki je prepričan, da je za rakom zbolel zaradi politike.

Kako se počutite, gospod Peterle?

Super.

To je krasno slišati. Sem vesela, da vas imam priložnost vprašati, ali ste res premagali raka s postom.

V bistvu nikoli nisem trdil, da sem se pozdravil samo s postom, kombiniral sem namreč več pristopov, ki so dali ta rezultat. Pozdravil sem se pred 14 leti, počutim se v redu.

Kdaj ste bili nazadnje na pregledu?

Pred dvema letoma.

Se še postite?

Še. Okoli 80 dni na leto ne jem. Že več kot 25 let ne jem ob ponedeljkih, zadnja leta pa se postim vsak januar. Cel mesec - ob tem delam normalno, no, pravzaprav še več, saj imam več časa in energije. Saj bi uvedel postno nedeljo, pa ne vem, če bi bilo moji družini prav. (Smeh.)

Si v Bruslju sami kuhate?

Precej. V Bruslju imam poseben mešalnik, kupil sem ga v Ameriki, takšnega, s katerim se da skuhati brez kuhanja. V njem si lahko segrejem zelenjavno juho, delam smutije. Sicer pa se pri hrani obnašam sezonsko - sledim ponudbi narave in dam vse več na lokalno pridelano hrano. Ko pridem konec tedna domov in če je vreme pravo, se zapeljem proti Savi in naberem koprive, trpotec, osat, včasih tudi malo detelje in kislice, vse, kar je takrat sveže. Aprila sem nabiral čemaž, zdaj pa si delam smuti s čemaževim cvetjem, solato in sadjem. Če se le da, se držim sveže in organsko pridelane hrane.

Pa zmerno, kajne?

Z leti sem prišel do osebnega prepričanja, kako pomembna je zmernost in kako pomembno je, da se ne prenajedaš. Po zdravi pameti. Prav vesel sem bil, ko sem pred nedavnim prebral stavek, ki ga je zapisal dr. Starc: Kdor hoče biti zdrav, mora biti vsaj enkrat na dan lačen. Ne propagiram lakote, ampak zdravje. Je pa zanimivo, kako si ljudje ob povedanem oziroma prebranem ustvarijo svoje predstave. Zame tako nekateri mislijo, da sem vegan, drugi, da sem vegetarijanec, v bistvu pa to ni res. Mesa jem zelo malo, rdečemu mesu se izogibam, nisem pa fundamentalist. Včeraj sem jedel govedino, ki mi jo je pripravila žena, je rekla, da je bila ta žival hranjena le s senom, pa sem pojedel košček.

Se pa nikoli ne najeste do sitega?

Raje malo manj kot malo preveč. Z leti sem prišel do spoznanja, da mi ni treba biti stalno poln. Čeprav ne dam veliko na diete, pa verjamem, da je pomembno, katero hrano daješ skupaj. Tega ne vedo samo Kitajci ali Indijci, tudi naše tradicionalne preproste jedi so tako sestavljene, matevž na primer. Rad jem tako in toliko, da mi po kosilu ni treba leči.

Ampak prija pa?

Ja, seveda prija, ampak se ne smemo uleči zato, ker smo se preveč najedli. Saj se tudi sicer uležem čez dan, ko delam sprostilne vaje, za kakšnih 20 minut, ni pa nujno. Pa še to - pozabljamo, da hrana, ki jo zaužijemo v vedrem razpoloženju, deluje drugače kot hrana, ki smo jo zaužili v žalosti ali jezi. Tudi z vinom je tako. Vino krepi tisto, kar je v tebi: veselje dvigne, žalost pa poglobi. Mislim, da podcenjujemo psihološki vidik hrane.

Alenka Kesar

Celoten članek lahko preberete na: www.vecer.com