Zjutraj me osupne radijska »pametna« misel: Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Svet je vse bolj v razsulu, ker nas nekateri zelo nepremišljeno spodbujajo k ločevanju med pomembnimi in nepomembnimi oz. koristnimi in nekoristnimi ljudmi.

Če je še pretežko ljubiti vsakogar, zakaj jim odrekati še spoštovanje? Spoštovati človeško bitje še ne pomeni, da potrjujemo njegove morebitne napake. Mnogi podobni usmerjevalci sveta so skozi dolgo človeško zgodovino dopuščali preganjanje, odobravali vojne ali celo hujskali k njim.

Vselej so dali prav tisti strani, od katere so si obetali največ popuščanja, koristi in privilegijev, da so drug drugemu gledali skozi prste. Z združenimi močmi so tlačili ljudstvo, preganjali razsvetljene in njihove ideje. Ko jim je koristilo, so se pa kitili prav s tem, kar so prej zavračali; pogosto z ognjem in mečem.

Podobno so pred 30-imi leti ali več smešili vse, ki so svarili pred vse hujšim poseganjem v naravo, onesnaževanjem ter brezčutnim uničevanjem planeta in naravnega življenja na njem. Takrat bi se še dalo učinkovito ustaviti žaganje trhle veje, na kateri komajda še sedimo oz. se drenjamo. Doklej še?

Začetniki najhujših delitev na naše in vaše so najbolj zaslužni za krvave vojne, poimenovane tudi kot »pravične«, kar je povsem skregano z moralnimi načeli. Nekaterim še ob koncu prejšnjega tisočletja ni bilo nerodno izjavljati, da niso mirovniki.

Prav na dan, ko sem slišala tisto »pametno« misel, sem uro pozneje radostna slišala iz nepokvarjenih otroških ust, da sonce sije na vse. V istem dopoldnevu sem ujela še hvaležnosti polno pripoved odrasle osebe, prikrajšane za običajno telesno višino, o mnogih ljudeh, ki se vedejo do nje spoštljivo in znajo pomagati ter da so današnji otroci bolj strpni in razumevajoči od prejšnje generacije otrok. Upanje še ostaja in opogumlja tudi neodločne, ki še ne vidijo drobnih priložnosti za svoj prispevek k širjenju dobrega med nami.

Vračam se k spoštljivosti do vsega okoli nas. Ali se ne kaže spoštovanje npr. tudi do živali, ko znamo preprečiti njih trpinčenje, ko ob pešpoti ne prečkamo zelenice, ne lučamo kamnov v izložbe, avtomobile ali mimoidoče, ko ne krademo časa drugim s svojimi samogovori?