Piše: Brane Krapež
Je ljubosumje posledica ljubezni ali sebičnosti? Vsekakor
gre za čustvo, ki lahko partnerjema zelo zagreni življenje in učinkovito zaduši
življenjsko radost in srečo. O tem zgovorno priča primer vdove, ki jo poznam
že dolga leta.
Omenjena gospa mi je že večkrat pripovedovala o tem, kako je morala prenašati
ljubosumne izpade svojega zdaj že pokojnega moža. V slabih štiridesetih letih
zakona ni nikoli niti razmišljala o skoku čez plot, saj je bila preveč zaposlena
z dokaj zahtevno službo (bila je vzgojiteljica v dijaškem domu) in z lastno
družino. Mož je zaradi službenih obveznosti bil pogosto zdoma, zato je v glavnem
sama skrbela za tri odraščajoče otroke. Njen mož je bil zelo ljubosumen, čeprav
za to ni bilo nobenega pravega razloga. Kadarkoli jo je videl govoriti s kakim
sosedom, sodelavcem ali kakšno drugo moško osebo, jo je nekaj dni 'davil' in
'moril' s številnimi vprašanji in obtožbami. Zelo ponižano in nemočno hkrati
se je počutila vsakič , ko se morala braniti pred moževo sumničavostjo in krivičnimi
obtožbami.
Vedno znova mu je brezuspešno poskušala dopovedati, da se moti in da ni nobenega
razloga za njegovo ljubosumje, toda vse je bilo kot bob ob steno. Velikokrat
je naskrivaj jokala in se spraševala, s čim si je prislužila tako življenje.
Razmišljala je tudi o ločitvi, a se navsezadnje ni odločila zanjo. Čeprav jo
je njegovo ljubosumno vedenje zelo bolelo, ga ni zapustila - zavoljo otrok in
zaradi tega, ker je, po njenem pripovedovanju, sicer bil pošten človek in relativno
dober oče. Toda štirideset let prenašanja neupravičenih obtožb vseeno pusti
močan priokus grenkobe. Sedaj, ko je on že odšel, včasih z zamaknjenim pogledom
zavzdihne: "Kako srečno bi lahko preživela vsa ta leta, če le ne bi bil
tako ljubosumen." V njenih besedah pa ni čutiti nobene zamere, le obžalovanje.
Takih in podobnih življenjskih izkušenj ni tako malo. Zato je vredno pokukati
v zakulisje ljubosumja ter ga malo raziskati in spoznati.
Izvor ljubosumja
Tako kot vsako drugo čustvo ima tudi ljubosumje svoj izvor in svojo funkcijo.
Zametke tega čustva lahko zasledimo že v živalskem svetu, zlasti v času parjenja.
Ko si samec pridobi naklonjenost samice ali samic, ne prenaša bližine drugih
samcev, ker se sicer lahko zgodi, da pridobljeno naklonjenost izgubi. Zato vsiljivce
neusmiljeno preganja. V primerih, ko se pojavi tekmica, se pri nekaterih živalskih
vrstah podobno vedejo tudi samice. Na podlagi teh primarnih vzgibov, lahko sklepamo,
da je osnovna funkcija ljubosumnega vzgiba ta, da pri posamezni živali povzroči
takšen odziv, ki ji zagotavlja ohranjanje naklonjenosti pripadnika(ov) nasprotnega
spola. In če smo iskreni, se tudi pri ljudeh v partnerskih odnosih ljubosumje
pojavlja pravzaprav zaradi enakih razlogov, le da so človeški odzivi drugačni,
o čemer bo več govora v nadaljevanju. Nekaj podobnega se dogaja tudi, ko gre
za otroško ljubosumje med brati in sestrami. Namen tega ljubosumja je v principu
enak. Vzpodbuditi želi tako vedenje, ki bo pritegnilo izgubljeno in običajno
k mlajšemu sorojencu usmerjeno pozornost staršev.
Po tej kratki analizi lahko ugotovimo, da ljubosumje pravzaprav bazira na strahu
pred izgubo pozornosti in s tem ljubezni bližnje osebe. Ta strah pa nas sili
v nekakšen 'boj' za ljubezen in naklonjenost drugih. Čeprav lahko ljubosumni
ljudje izražajo jezo in so včasih tudi agresivni, je za vsem tem vendarle strah
pred izgubo naklonjenosti ljubljene osebe.
Taktike obnašanja ljubosumnih oseb
Dobro je vedeti, da ne moremo prav veliko vplivati na to, ali se bo ljubosumje
porodilo v nas ali ne. In podobno je s pojavljanjem drugih čustev. Vsi vemo,
da se hote ne odločamo o tem, kdaj bomo imeli tremo in kdaj ne, v koga se bomo
zaljubili in v koga se ne bomo. Verjamem, da bi si marsikatera ljubosumna oseba
želela, da tega čustva ne bi nikoli občutila. Zato moramo ljubosumje kot čustvo
nujno ločiti od ljubosumnega obnašanja, ki je pri različnih ljubosumnih ljudeh
različno. O tem, kdaj se bo ljubosumje pojavilo, zavestno ne moremo odločati,
toda kaj bomo s svojim ljubosumjem naredili, kako ga bomo izrazili oziroma kako
se bomo obnašali pa je stvar naše izbire. Običajno je ta izbira avtomatična
in neozaveščena. Ob ljubosumnem vzgibu se ponavadi avtomatično odzovemo na način,
ki je nekoč v preteklosti bil učinkovit, se pravi, da smo v preteklosti s tem
načinom pritegnili pozornost ljubljene osebe. Ni pa nujno, da je ta odziv najboljša
izbira, sploh pa ne, da bo tudi v sedanji situaciji enako učinkoval. Poglejmo
si nekaj najpogostejših taktik ljubosumnih ljudi.
Jeza
Eden od možnih načinov odzivanja na ljubosumje je izražanje jeze in agresivnosti.
Ta je lahko usmerjena na tretjo osebo, ki jo ljubosumna oseba doživlja kot vsiljivca,
saj priteguje pozornost in naklonjenost njene ljubljene osebe. Cilj tega napada
je pregnati, prestrašiti ali ponižati 'vsiljivca' in ga tako odvrniti od ljubljene
osebe. Ta način je bolj značilen za izražanje ljubosumja pri majhnih otrocih
in seveda za živalski svet. Pri odraslih 'civiliziranih' ljudeh je agresija
običajno usmerjena na ljubljeno osebo. Najpogosteje je izražena v obliki obtožb
in zahtev, redkeje v obliki fizičnega nasilja. Namen takega vedenja je izsiliti
takšno obnašanje ljubljene osebe, ki ne bo več pritegovalo tretje osebe.
Užaljenost
Ljubosumna oseba se lahko odzove z izražanjem užaljenosti, ki ji lahko sledi
čustveni ali celo fizični, marsikdaj demonstrativni, umik iz zveze. Če ne gre
za trezno in trdno odločitev, potem ta umik nikakor ni dokončen, temveč navidezen,
njegov namen pa je vzbuditi občutke krivde pri ljubljeni osebi v upanju, da
bo spremenila svoje vedenje in spet pričela posvečati svojo pozornost ljubosumni
osebi. Če to obnašanje ne obrodi želenih učinkov, se tovrstno izsiljevanje lahko
nadaljuje z različnimi strategijami samouničevanja, kot so zapiranje vase, predajanje
alkoholu ali celo poskusi samomora.
Ugajanje
Zaradi strahu pred izgubo ljubljene osebe, se lahko ljubosumna oseba zateče
k taktiki ugajanja in delanja uslug. Ljubosumna oseba skuša narediti vse, da
bi čimbolj zadovoljila ljubljeno osebo. Na ta način želi pritegniti pozornost
ljubljene osebe in ji pokazati, kaj vse utegne izgubiti, če se odloči, da ji
bo odtegnila svojo pozornost in naklonjenost.
Bistvo vseh omenjenih prijemov je manipulacija, ki nehote spodbuja tudi ljubljeno
osebo, da se zateče k različnim, običajno obrambnim, manipulativnim taktikam.
Dolgoročno gledano so učinki takih načinov izražanja ljubosumja za odnos zelo
slabi.
Sebičnost in ljubezen
Zdaj je pravi čas, da se poigramo z ustreznostjo izraza ljubljena oseba, ki
sem ga do sedaj uporabljal. Sprašujem se namreč, ali res gre za ljubljeno osebo,
za človeka, ki ga ljubosumna oseba iskreno in nesebično ljubi. Ti dve besedi
sta se mi nehote zapisali, ker ljudje povečini tako razmišljamo. Če nekoga ne
ljubiš, potem ne moreš biti ljubosumen. Ljubosumje je potemtakem znamenje ljubezni,
bi marsikdo lahko sklepal. Vendar, glede na to, da se ljubosumni ljudje lahko
vedejo grobo, manipulativno in maščevalo, se lahko upravičeno vprašamo, kam
je naenkrat izpuhtela vsa ta nesebična ljubezen do 'ljubljene osebe'. Prej bi
lahko rekli, da gre za zelo sebično ljubezen, saj z ljubosumjem ne izražamo
svoje naklonjenosti do ljubljene osebe, temveč predvsem strah pred izgubo njene
pozornosti in ljubezni. V partnerskih odnosih ljubosumje izvira iz strahu, da
bi ljubljena oseba lahko namesto nas začela ljubiti nekoga drugega, v odnosih
otroci - starši pa iz strahu, da bi nekoga drugega (brata, sestro .) ljubila
bolj kot nas.
Toda kljub temu, da gre za sebične motive, bi bilo krivično trditi, da so ljubosumni
ljudje z ljubljeno osebo izključno in samo zaradi sebe ter da do nje ne čutijo
prav nobene ljubezni. Ravno tako ne bi bilo primerno to ljubezen opredeliti
kot sebično, saj sta si narava resnične ljubezni in sebičnosti povsem nasprotujoči.
To je podobno kot če bi rekli, da je svetloba črna. Resnična ljubezen naravno
usmerja človekovo pozornost navzven, ker se želi nenehno širiti, pri tem pa
druge objema in vključuje z izjemno sočutnostjo in razumevanjem njihove drugačnosti.
In ta ljubezen je prava narava človekovega notranjega jaza. Ravno nasprotno
pa je prava narava človekove osebnosti sebičnost. To je lastnost, ki človekovo
pozornost usmerja izključno na njega samega. To pomeni, da smo kot osebnosti
sami sebi najpomembnejši in da nam je za našo okolico in druge ljudi mar le,
če imamo tudi sami kaj od tega. Glede na stanje v medčloveških odnosih in odnos
človeštva do okolja lahko hitro ugotovimo, katera od teh dveh lastnosti trenutno
prevladuje v svetu. Vsi vemo, da sebičnost ni ravno vrlina, hkrati pa je ta
lastnost še vedno močno zakoreninjena v nas. Ker jo želimo prikriti pred drugimi
in tudi pred samim seboj, uporabljamo različne obrambne mehanizme in se zatekamo
k številnim oblikam manipulacij. Taktike ljubosumnih ljudi so samo en majhen
del le-teh.
Kaj je potemtakem ljubosumje? Je posledica sebičnosti ali ljubezni ali obojega?
Meni se zdi, da je v največji meri posledica sebičnosti. Zagotovo ste kdaj zasledili
kak članek z naslovom 'Zaradi ljubosumja umoril ženo', kar nikakor ni dejanje
ljubezni. Res pa je, da je včasih ob sebičnosti na nek način prisotna tudi ljubezen,
ki pa se žal izraža zelo popačeno. Za ta popačen pretok ljubezni pa je predvsem
odgovorna sebična narava človekove osebnosti. Skozi 'psihološko zmešnjavo',
ki bi jo lahko poimenovali sebičnost - strah pred izgubo naklonjenosti ljubljene
osebe - sram pred sebičnostjo, posledica katere je manipulacija, se prava ljubezen
ne more zares izraziti.
Bistvo človekove osebnosti je sebičnost. To je dejstvo, ki se nam ga ni treba
sramovati, temveč sprejeti. Če si bomo pred tem dejstvom zatiskali oči, se bomo
nevede pričeli zatekati k manipulacijam in samoprevari. Prav tako pa je dejstvo,
da je narava človekove notranjosti čista ljubezen. Ljubezen in sebičnost sta
kot dva mogočna bojevnika v nas, ki se borita za prevlado. Zmagal pa bo tisti,
ki ga bomo napajali s svojo pozornostjo. Bolj ko bomo gojili stik s svojim notranjim
jazom in se v odnosih trudili izražati resnično ljubezen, manj bo sebičnosti
v nas, manj bomo odvisni od ljubezni drugih in tudi manj ljubosumni.
Brane Krapež
Vir: www.cdk.si/sci
|
Ljubosumje - sebičnost ali ljubezen?
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 5. julij 2006 @ 10:25 CEST
Pri ljubosumnosti gre v bistvu za nadzor,
in ne za to, ker bil bi od ljubezni nor!
Če do sebe vedno res ljubezen bi čutili,
bi ne zahtevali od drugih, naj bi nas ljubili!
Ljubosumje občutje je nezdravo,
pomeni pa le strah pred primerjavo.
Moški ljubosumen je na predhodnike,
ženske pa na tiste, ki bodo še prišle.
Kako ljubosumnost ženska pokaže?
Ena prevara moža in mu laže,
druga dviguje svoj glas, ko besni,
tretja na samem se zjoče, ihti.
Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
Ljubosumje - sebičnost ali ljubezen?
Prispeval/a: ljudmil dne petek, 7. julij 2006 @ 04:50 CEST
Moraš biti dovoljno jak da je zaslužiš.
Slabost vodi u kompleks manje vrednosti-posledica -ljubosumje.
Lep pozdrav.
Ljudmil