Vesela je s poletnim soncem obsijana,
igriva Ljubljanica spet vabi v naročje,
ob bregovih pod vrbami vsem nam dana,
kjer ladjic plove, prelepa si Ljubljana.

Tam z gradu pogled seže v daljave,
v planine ko sonce prepodi oblake,
vsakomur očem vabljivo pašo pravo,
iz okolice vrisk svatov glas harmonike.

Če imel bi krila poletel bi tja na planine,
kjer naš veličasten naš Triglav kraljuje,
pogled pritegnila bi lepa sedmera jezera,
veličasten zlatorog gams planinka domuje.

Iz vrhov gora če oblakov ni megleno,
se vidi morja modrina in preko meja,
v kraje daleč naokoli meja se ne zazna,
so le v glavah ljudi od kar vek jih pozna.