Kako nedolžno sonce žarke vije,
Med bela polja kristalnate soli,
Vestno vsak večer za hrib zaide,
Nikoli in nikdar revež ne zaspi.

Tam kjer nedolžno pusti v srcih sled,
Na drugi strani zemlje odkrije svet,
Z nežnimi žarki sveti v očeh,
Daje upanje, na ustnicah nasmeh.

Up edini, srcu zbledele fraze,
Da se bom spet prebudil srečen ob njej,
Nenehno a vztrajno srce mi laže.

Ne ve niti sonce, lepota kje je,
Jaz pa v nedogled čakam le ljubezen,
Naivno verjamem da obstaja kje.