Kvalitete življenja vam ne določajo zunanje okoliščine, ampak vaš pogled nanje.
Nič, kar ste ali še boste doživeli, nima nobenega drugega pomena razen tistega, ki ste ga izbrali sami.
Zakaj doživljate stvari tako, kot jih? Kako jim določite pomen, ki ga bodo imele za vas? Zakaj verjamete, da je nekaj dobro, drugo pa slabo? Dostikrat zato, ker ste na nek način programirani z vrednotami kulture, v kateri živite in s prepričanji ljudi, ki vas obkrožajo. Kaj na primer pomeni uspeh? Za ene drage obleke, popolno telo, dober avto in veliko denarja; za druge dobra letina riža, od katerega bo lahko preživela vsa vas.
V nekaterih kulturah pomeni smrt konec in že misel nanjo povzroča strah in trpljenje; v drugih smrt pomeni veselje, ker lahko odvržemo ponošeno telo, da gre duh naprej v nove izkušnje.
Predstavljate si, da organizirate zabavo na prostem. Ravno ko je razpoloženje na višku, se razdivja poletna nevihta. Gostje se razbežijo in zabave je konec. Kaj boste rekli? »Joj, kako lepo se bliska in grmi?« Najbrž ne. Jezni boste, ker vam je nevihta prekrižala načrte. Zdaj pa si predstavljajte, da ste ob tej nevihti doma, na suhem in v miru pišete knjigo. Naenkrat se stemni in malo kasneje lahko opazujete čudovito nevihtno nebo. Prevzeti nad prizorom vzkliknete: »Kako dramatično in lepo hkrati.«
Morda ste celo dobili navdih za novo poglavje v knjigi. Kaj je drugačnega v prvem in drugem primeru? Nevihta? Očitno se je spremenil le pomen, ki ste ji ga dali. Nič v vaše življenje ne vstopi z določenim pomenom. Vi in samo vi ste tisti, ki stvarem dajete pomen. Če stvari nimajo drugega pomena kot tistega, ki jim ga določite vi, potem tudi vaše življenje nima nič opraviti s tistim, kar se vam dogaja. Ima pa zelo opraviti s pomenom, ki ga boste dogajanju dali.
Če ste zaradi česarkoli jezni, žalostni, razočarani ali nemočni, se vprašajte: »Kaj mi pogled na dogodek govori o meni?« Z drugimi besedami, vprašajte se, kako gledate na situacijo, da jo doživljate tako, kot jo. Potem se potrudite in poiščite v dogodku nov, bolj pozitiven pomen.
Ko enkrat razumete, da vi izbirate pomen, ki ga dajete situacijam v vašem življenju, dobite strašansko moč, da lahko spremenite vse v svojem življenju. Vse se spremeni, ko spremenite pogled na vse.
***************************************************************************************
Kaj hoče Bog?
Oglejte si trinajst strani spoznanj, ki vam lahko do temeljev spremenijo življenje. Mojega so že. Mnogi, ki imajo moč in oblast, bi želeli, da tega nikoli ne preberete in o tem ne razmišljate. Odločitev je vaša. http://www.izaq.si/kaj-ho-e-bog.html
Lepo se imejte!
Mateja Kunc, osebna mentorica in Djotish svetovalka
|
Kaj hoče Bog
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne četrtek, 20. oktober 2011 @ 01:09 CEST
Res je. Vendar krepko bi morali razmisliti o načinu uporabe!
Če pogledamo Božjo vsemogočnosti, pride do uganke. Torej božja vsemogočnost je, vendar take, ki jo hoče človek po napačnem ravnanju ni.
Koncepta da Bog ne potrebuje nič ali pa da nas potrebuje, sta brez razumevanja samo miselna vzorca. Res je tudi da človek dostikrat uporabi to neodvisnost, ali pa odvisnost jo predstavi in dela kar hoče, češ ne more se zgoditi nič slabega za vse je poskrbljeno. Torej, da se oba koncepta dasta zelo zvito izkoristiti v sebične namene. Če zlorabimo počelo neodvisnosti, ali pa počelo odvisnosti, je isti rezultat, oboje je zloraba.
Tudi človek je res neodvisno bitje, vendar to zgubi, če začne ustvarjati karkoli kar je v nasprotju z vseobsegajočim izvornim zakonom.
Če že hočemo pobliže pogledati prvi koncept, je ga treba, ločiti od počlovečenega, ki se razlikuje po tem, da če tudi ne potrebuje nič dela zmeraj prav , torej pravo ravnanje, ne da bi se reklo da potrebuje, ampak ima iz vsega sebe rad, in ga v ljubezni izpolnjuje.
Koncepta sta nastala z padcem človeka, ko je bilo človeku pokazano, da kot takega, ga Bog res ne potrebuje, predvsem pa ne tega, kar je ustvaril človek z zlorabo ustvarjalnosti, ter da se s tem Bog torej z lažjo, ki je nastala ne enači ali da to on ni. Tu so mogočne Božje besede, ne delajte me pri sebi za nekaj, kar nisem, nikoli nisem bil, in nikoli ne bom.
Vsako ustvarjeno bitje, je v sebi imelo, kot najsvetejše, sliko Boga po kateri bi naj ustvarjalo in se ravnalo zato se imenuje človek tudi nosilec slike.
Kaj je človek naredil? Spremenil je sliko Boga pri sebi in jo naredil takšno kot je njemu všeč. Potem se je poistil s to sliko in hotel biti Bog sam ali si začel predstavljati, da je on sam izvor vsega, kar se je seveda ni moglo skladati z resničnostjo, saj je resničnost popolnoma drugačna. Kdo bi jo spremenil saj to ni mogoče. Lahko samo zablodi kot je zablodil človek, ki je zaradi tega postal izvor svojih zmot.
Stvarstvo je izraz Boga, in še kako važno je, da bitja s svojo samoustvarjalnostjo, ne delajo to, kar ni v skladu z Bogom in da je njihov izraz in razodetje v skladu z njim, in to ne samo v smislu samo razumevanja tega, ampak v smislu ozaveščenosti in stanja biti, v kateri kaj drugega sploh ni možno, in da je tako tudi razodetje.
Lahko rečemo, da oba koncepta imata v sebi neke elemente resnice, in oba se lahko izdelata kot nekako sprejemljiva, delno izdelana pa sta kot taka škodljiva.
Torej ena lastnost Boga, se lahko zelo dobro izdela in naredi za sprejemljivo, in kasneje izkoristi, ter se iz nje naredi dogmo zaradi pomanjkanja razumevanja celosti.
Tudi, če se ne ukvarjamo toliko z njegovimi neodvisnimi lastnostmi, ki vsekakor so in so potrebne, in nikoli uporabljene po meri človeka, ampak zmeraj tako kakor je za človeka prav, in pogledamo potem načrt odrešitve, ki pa je v soodvisnosti z njim, spoznamo, da je prav, da sledimo vse njegove napotke dosledno in kot on opravi svoje, je prav da tudi mi opravimo svoje.
V padlem svetu ima vsak le delček svobode. Zelo je važno kako ta delček uporabimo.
Za sodni dan, ki je prispodoba za razodevanje resničnega stanja, se ne gleda samo naš odnos do Boga kot neodvisnega,torej pogled v to kjer ni greha, ampak se pogleda ali smo vse njegove napotke res dosledno izvršili, ne samo v smislu pripadnosti njemu, ampak, če je bilo vse naše ravnanje do sobitij pravo, kajti če ni tako se to ne da skriti, saj za nami ostanejo bitja, ki nimajo bistvenega. Torej važna je celotna pot, ne pa samo dojemanje, v necelosti nekih univerzallnih resnic.
Vsaka res izvornost, ki je v skladu z njim je tudi eno z njim, in jo ljubi, torej se razblini vprašanje potrebe ali nepotrebe in se pokaže izvorna ljubezen kakšna v resnici je.