Pekel, vice in nebesa
Krščanski nauk govori o peklu, vicah in nebesih kot o duhovnih področjih, kjer po smrti bivajo duše, glede na to, kaj so si s svojimi deli v življenju zaslužile. Sveto pismo obravnava pekel kot resničen, konkreten kraj ognja in trpljenja.

Toda to pomembno predstavo in vitalni del verske doktrine je papež Janez Pavel II  zavrnil. Leta 1999 je dejal, da »pekel ni kazen, ki bi nam jo naložil Bog od zunaj, temveč izživetje pričakovanj, ki si jih ljudje zamislimo za časa življenja. Rekel je: Pekel je rezultat stališč in ravnanj, ki se razvijejo za časa življenja. Takega kraja, kot pekel, ni. Tako »nebesa« kot »pekel« so (s papeževimi besedami) »stanje duha«.

Ta papeževa izjava, ki kaže, da je tudi v cerkvenih krogih prišlo do pomembnih miselnih premikov, je presenetljivo blizu predstavi, ki jo podaja UPS. Nebesa, pekel in vice so le iluzije, fantazije, ki jih duša - vendar le, če v njih verjame - po prehodu v onostranstvo izživi, ko prehaja do spoznanja o svoji identiteti. Onostranstvo, duhovni ali astralni svet pa ni nikjer „zgoraj", temveč na istem prostoru, kjer se nahajamo, le da ga opredeljuje drugačen "koordinatni sistem", sistem dimenzij. Duše so torej za nas v posebnih sferah le zato, ker jih ne moremo videti, pač pa one vidijo nas.

Sódni dan

Sodni dan ali dán poslédnje sôdbe je v krščanski in islamski eshatologiji dogodek, ko bo Bog ob koncu sveta presodil vse ljudi (takrat žive in tudi že mrtve) in jih razdelil na dve veliki skupini: slabe, ki bodo pogubljeni, in dobre, ki bodo zveličani. V sodni dan veruje velika večina kristjanov.

Konec sveta (apokalipsa) razumejo verniki številnih verstev kot trenutek, ko se bodo izpolnile prerokbe, ko bo na Zemljo prišel napovedani odrešenik ali kar Bog osebno. V tem smislu je konec sveta vesel dogodek. Vendar pa je po prepričanju mnogih konec sveta povezan z materialnim uničenjem sveta, zato izraz apokalipsa pogosto enačimo tudi s katastrofo svetovnih razsežnosti.

Vstajenje

Po prepričanju Rimskokatoliške in pravoslavnih Cerkva, pa tudi po prepričanju nekaterih protestantov, bo ob koncu sveta Bog telesno obudil mrtve, tako da jim bo ustvaril nova telesa in jih združil z ustreznimi dušami (telesno vstajenje). V Rimskokatoliški Cerkvi je dolgo veljal nauk, da je večina ljudi zelo grešna in da bo zato dan poslednje sodbe za večino ljudi zelo neugoden dogodek.

Potem (ali tudi kar hkrati) bo Jezus Kristus (Bog Sin) dokončno presodil, kateri ljudje so bili slabi in kateri dobri. Slabe čaka večni pekel v prenovljeni podobi, saj bodo imeli zdaj tudi telesa in bodo v peklu tudi telesno trpeli. Dobre ljudi čaka kraj večnega duševnega in telesnega užitka, ki ga nekateri kristjani enačijo s prenovljenimi nebesi, drugi pa verujejo, da bo Bog na novo oživljene ljudi naselil na Zemlji, ki pa bo prenovljena tako, da bo enaka rajskemu vrtu. Nekateri protestanti verujejo samo v telesno vstajenje dobrih (slabi pa pač ne bodo oživljeni).

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si