Naša zavest zaznava vsaj tri različne resničnosti.

Za primer vzemimo jabolko. Če je vse povezano z vsem, potem ima tudi jabolko neko širšo kozmično resničnost, katere zaenkrat še ne moremo dobro zaznati, zaradi omejenosti naših čutil.

Potem jabolko lahko zaznamo z našimi čutili. To zaznavanje bi bilo pristno, če bi vsako jabolko posebej zaznali in doživeli kot enkraten in neponovljiv sadež.

In jabolko lahko zaznamo kot sadež, o katerem smo ustvarili iz obilice preteklih podatkov neko zgodbo za praktično uporabo. In to zgodbo sedaj nosimo s seboj in jo vpletamo v vsako naše doživljanje jabolka. Jabolko za nas ni več enkratna in neponovljiva energijska struktura, temveč ga zaznamo kot omejeno zgodbo iz podatkov o njegovi uporabni vrednosti.

Jabolka v bistvu niti ne zaznamo, temveč zgolj uporabljamo.

Torej ima jabolko,

- veliko (kozmično) resničnost,
- snovno-čutno resničnost tega trenutka,
- ter našo ustvarjeno-razumsko resničnost.

Ravno tako je z nami. Smo vidik zavesti (Bit) neke širše kozmične inteligence.

Potem smo bitje (zavest+telo+razum), ki zaznava snovno resničnost tega trenutka kot svoje življenje. Življenje, ki je v vsakem trenutku enkratno in neponovljivo.

In smo bitje z velikim nahrbtnikom, ki mu rečemo naša zgodba. Zgodba, ki smo jo ustvarili v našem razumu in je skladišče podatkov o našem telesu, identiteti, izkušnjah, intelektualnih sposobnostih itd... Ta zgodba tvori našo osebnost s katero se enačimo. Smo svoja zgodba. Ker sem zgodba, nisem v vsakem trenutku enkratna in neponovljiva energijska struktura.

Tako življenja niti ne zaznavamo, temveč ga zgolj uporabljamo.
Ravno tako ne zaznavamo telesa, temveč ga zgolj uporabljamo.
In ravno tako ne zaznavamo svojega razuma, temveč ga zgolj uporabljamo.

V snovno –čutni resničnosti tega trenutka bi se znašli v trenutku, ko bi izgubili spomin.

V višji zavesti pa bi se našemu zaznavanju tega trenutka pridružila še Modrost in Ljubezen.