Piše: Bono Baršek

7. poglavje: EVOLUCIJA SONČNEGA SISTEMA

Da bi lahko razumeli znanje iz nadaljevanja, mora vaš um biti prežet s principi, ki smo jih do sedaj prikazali. Zato še enkrat na kratko vse od začetka:

Gibanje v vesolju je prazačetek, ko se krog gibanja zaključi, se ustvari prstan Kozmos, kot njegova protisila pa prstan Kaos, ki s svojo privlačnostjo iz zunanjega dela prstana Kozmosa izvleče del, ki se vrti s svojim spinom in ga imenujemo Mejnik. To troje je tako imenovano Sveto Trojstvo, kakršno na različne načine skušajo razlagati v mnogih religijah, vendar bistvo poznajo le redki posamezniki.
Vhodna delovanja, ki se stikajo v centru in žarčijo k periferiji so žarki - njih je dvanajst.

Gibanje kozmosa tvori sedem ravni (in sedem podravni).
Koti pod katerimi se stikajo žarki, ustvarjajo tangencialna gibanja.

Ta gibanja, ko so v opoziciji, sestavljajo praatome.
Ko se atomi gibljejo pod različnimi koti, se atomi združujejo, centrifugalna sila pa jih porazdeljuje po ravneh proti periferiji ali obrobju kozmosa.

Ti se na koncu združujejo na zadnji, zunanji, sedmi ravni in ker ne morejo skozi Mejnik, se vračajo v center. Sestavljeni atomi se imenujejo potojoči atomi, za razliko od enostavnih, ki so se ustalili na eni ravni in silno počasi evoluirajo, ker nimajo velike možnosti za stike z drugimi atomi.
Tako v nepomičnem centru ni atomov, ampak samo primarne kozmične sile.

Na prvi ravni so atomi, katerih tirnica je trikotna, zato se število te ravni osnuje na število tri.
Atomi druge ravni imajo za svoje število štiri, na tretji ravni število 5 pa vse do sedme ravni, kjer so atomi, ki imajo število kotov devet. Ta števila imenujemo sekundarna števila, medtem ko so primarna števila števila primarnih sil - torej 1, 3, 7 in 12.

Prvobitni tercial je število 10. Deset je število evolucije, ker so atomi z desetkotno tirnico tisti, ki evoluirajo.
Primari ustvarjajo drug drugega, da postanejo stabilni, pri čeme ciklusu sledi novi ciklus. Primari so končali svoj razvoj, ker so dosegli maksimum kompleksnosti, za katere so sposobni. Pod vplivom izmeničnih faz primarjev se razvijajo sekundarna gibanja.
Sekundarna gibanja sledijo zakone lastne narave, ki so pod vplivom zakonov primarjev. Na enak način tudi pri tercialih vsaka raven obstoja sledi svojo evolucijo pod vplivom faze, iz katere je nastala.

Prstan Kozmos, na primer, prehaja skozi pozitivno in negativno fazo. Zaradi tega žarki hitreje tečejo na negativnem in izhodnem loku, ko negativna faza kozmosa prevlada v tem segmentu, ko pa njihov segment pokriva pozitivna faza, je hitrejši pozitivni in vhodni lok.

Vsak segment žarkov je pov vplivom kroga, v katerega zoni se nahaja. Zato je jasno, da bo potojoči atom v danem momentu odvisen od vpliva žarka, s katerim se giblje; od svojega položaja na žarku, oziroma ali se nahaja na njegovem vhodnem ali izhodnem aspektu; od ravni, skozi katero prehaja; in od faze prstana Kozmosa. Da bi zares poznali naravo določenega potojočega atoma, ni dovolj samo poznati število njegovih kotov, ampak tudidruge vplive, ki delujejo nanj. To se imenuje sideralna astrologija in se ukvarja z življenjem sončnih sistemov, ravno tako kot se planetarna astrologija ukvarja s fazami, skozi katere se gibljejo planeti. Najbližja stična točka s sideralno astrologijo je znana kot Zodiak. Sedaj je treba razumeti tudi, da je človekovo življenje odvisno od celotnega sončnega sistema, hkrati pa je treba sončni sistem opazovati v odnosu na kozmos. Sideralna astrologija nam daje vpogled v faze evolucije.

Tako govorimo o približno dvatisočletnih dobah, skozi katere prehaja celotni sončni sistem in jih imenujemo glede na zodiak: doba Rib je vladala od časa Jezusovega rojstva pa do danes, ko prehaja v novo dobo, ki jo imenujemo doba Vodnarja, od katere napredni ljudje, ki se s tem ukvarjajo, pričakujejo velike in dobre spremembe v smislu ozdravitve človeštva od svojih najglobljih strahov, maščevalnosti, jeze, sovraštva.

Videli ste torej, da so se atomi specifičnih tipov ustalili na vseh kozmičnih ravneh in se gibljejo na konstantni oddaljenosti od centra, na enak način kot se v tekočini, ki predstavlja raztopino različnih substanc, ko jo vlijemo v epruveto in hitro zavrtimo, jasno pokaže razpored sestavnih delov po specifični teži, pri čemer se tista najtežja nahaja na robu, najlažja pa blizu središča. Vse to omogočata centrifugalna sila in specifična teža materije.

Ti atomi so napredovali toliko, koliko jim njihova osnovna narava dopušča da napredujejo v evoluciji. Lahko zaključimo, da vsaka nova faza evolucije doseže vrhunec sestavljenosti, za katero so njeni faktorji sposobni in zatem se ustalijo v ritmičnem ponavljanju zaporedja dotedanjega razvoja.

Nova faza evolucije, ki se prične, ko naslednja faza prstana Kaosa poruši ravnotežje, nadaljuje svoj razvoj tam, kjer je predhodna končala, ker v sebi vsebuje vse njene dosežke. Zato vam lahko postane, kaj pomeni "Kako zgoraj, tako spodaj in obratno". Kozmos je skelet, na katerem je vse zgrajeno; vi začnete tam, kjer je Bog obstal; torej, vse, kar je v Bogu, je v vas poleg tega, kar imate samo vi in se imenuje "svobodna volja", čeprav to ni najprikladnejši naziv.
Vrnimo se sedaj evoluciji potojočih atomov, iz katerih nastanejo sončni sistemi.

Sončni sistemi so nastali na različnih ravneh kozmosa, odvisno od svoje kozmične specifične teže. Z drugimi besedami, to pomeni, da svojo evolucijo začnejo na različnih stadijih kozmičnega razvoja. Potojoči atomi, ki se gibljejo k periferiji, zbirajo materijo z vsake ravni, skozi katero prehajajo in jo uporabijo kot material za izgradnjo lastnega osončja - prostora delovanja ali malega vesolja.

Z drugimi sistemi, ki so nastali na drugih ravneh, se ne bomo ukvarjali, ker so za naše trenutne potrebe nepomembni. Pozabavali pa se bomo s fazami razvoja, skozi katere prehaja naš sončni sistem in to velja tudi za vse druge sisteme na tej ravni.
Atom, ki je postal naše Sonce, je opisal cel krog kozmičnih žarkov in izkusil njegovih dvanajst vplivov, tako pozitivnih kot negativnih ter v svojem sestavu vsebuje materijo vseh sedmih kozmičnih ravni. Njegova števila so torej:
- tri, zato ker je pod vplivom treh prstanov
- sedem, ker vsebuje sedem tipov materije
- dvanajst, ker je na njega delovalo dvanajst žarkov; a vsak od sedmih ravni materije ima svoje zasebno število, od tri do devet.

Ko je prešel vse ravni kozmične materije in zbral z vsake od njih toliko, kolikor je lahko odnesel, ta atom končno pride na sedmi nivo, na katerem se vzpostavi ravnotežje med centrifugalno in centripetalno silo kozmosa in njegove mase. Tu se ustali na svoji orbiti.

Kozmični vplivi, ki delujejo nanj, se lahko uredijo v niz, glede na to, da so definitivno utrjeni. Oni prehajajo skozi dvanajst žarkov in izkušajo faze prstanov, poleg tega pa veliki organizmi z drugih ravni, ko jih orbite privedejo v bližino tega Sonca, delujejo na materijo zbrano s te ravni, ko je bodoče Sonce še bilo na tej isti ravni kot ta drugi organizem.

Veliki organizem (Sonce) se je namestil na svoji orbiti in si ga lahko zamislimo kot jedro potojočega atoma, iz katerega je izšel, obkrožen z velikim, megličastim, brezobličnim in neorganiziranim pasom materije z različnih ravni. Privlačnost njegove mase jih drži ob sebi, meje in obseg te privlačnosti pa odrejajo razmere sistema. Kot vse drugo v kozmosu, ima ta masa rotacijsko gibanje, ki izhaja iz centralnega atoma.

Gibanje tega atoma znotraj svoje orbite se počasi, skozi strašno dolge periode časa, širi na celoto in masa se splošči v rotirajoči disk. Zatem v njem prihaja do gibanja, karakterističnega za kreiranje kozmosa, glede nato, da so zakoni gibanja isti na vseh ravneh in tako sončev sistem razporeja svojo materijo v odvisnosti od specifične teže, na sedem ravni.

Kozmični nauk - Uvod