Ne morem se znebiti
velikega gledališča sveta,
vrtoglave višine,
nedosegljivih razdalj,
svoje zasebne posesti sebe,
s svojim zvokom besede.

Sem mar odtrgana roža vesolja
na platnu svoje domišljije,
sem irealna materija njegovega navdiha,
sem skoncentrirana energija življenja,
ki lebdi nad resničnostjo prazačetka.

Kdo sem? Kam grem?

V viharnih gibih velike rodovitne matere
sem sen antičnih bogov, logos v zamaknjenosti
v čaščenju telurične matere Gaje, Ištar, Astarte,
Artemide, Izide, zasanjana v sedanjost,
zazibana v sladkost in dopadljivost svoje biti.

Sem mar prekinitev vsakdanjosti vesolja
s prazničnim postankom slavljenja življenja,
sem navdih in metafora na obzorjih vidljivosti;
je svet moj ples, ki lebdi nad resničnostjo
kozmičnega raja in jaz se v njem rojevam
kot znamenje vesoljnega časa.

Sem mar izlevitev iz mogočnega Stvarnikovega telesa,
distanca in upočasnitev vesoljnega razmišljanja,
iluzijska razsežnost z žaganjem vere trhlega miru,
snov nezavednih kalupov in zgrešenih klišejev?

Sem nepopolna sestavina najvišjih
organskih in duševnih snovi svetlobe. Njen preblisk?
Sem belo jadro, lupina na vesoljnem razburkanem morju?

Cel svet v notranjosti se mi odpira,
da me ujame pogled vesoljnega stvarstva,
mene z ospredjem in ozadjem človeka
z nalomljenim srcem in obteženostjo topljive sreče.

Nagibam se k sprehodu ob morju sredi sinjega dneva,
da me pozlatijo sončni žarki, vso zaledenelo
od te zime v podaljšek leta dvatisočšest,
ki je noče in noče biti konec.

Blažena v tem skafandru svetlobe sončnega dne,
diham tubit in čas prek svoje navezave prazvena
v tišinah moje duše, ki jih potrebuje moja beseda.
Med tem pojem kos čokoladne torte sahar,
do katere se ne more opredeliti
nobena moja pesniška beseda,
kajti njena sladkost je neizmerna vesoljna snov,
ki jo lahko dosežem samo z okusom v ustih
ob refleksni conski masaži stopal s cedrino kremo,
ugodjem, ki ga vesolje še ne pozna.