V gozdu sem srečala
nemirnega konja.
Vračal se je s paše na travniku
v bližini človeških bivališč.
Na glavi mu je sedela ptica
in mu kljuvala spomin.
Na očeh sta mu sedela čmrlja,
ki sta mu pikala oči.
Konj je skoz naočnike
pekočih pikov
od daleč videl
kako so ljudje utapljali mačke,
komaj rojene mlade muce
v vedru vode, iz katerega
se je prej napojil.


Od daleč je bilo videti konja,
ki je znotraj krvavel
in njegova hoja ni bila več
tako živahna.
Po telesu se mu je odprlo
tisoče ran, iz katerih
je zijala bolečina.
Majhne muce so mijavkale
in konj si je s kopiti mašil ušesa.
Nato je prebičan konj zdirjal v gozd
in ga nisem nikoli več videla.